Maja Hajdinjak

V Sinagogi Lendava so ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne odprli dve razstavi: Risbe in slike umetnikov v Terezinu iz zbirke v Morešetu in Theresienstadt: Kot-da mesto. Zbrane so na dogodku nagovorili direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner, župan Občine Lendava Janez Magyar in veleposlanik Češke republike v Sloveniji Jiři Kuděla. Razstavi je predstavil Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

Maja Hajdinjak

Prva razstava, kot pove že njen naslov, predstavlja risbe in slike umetnikov, ki so bili zaprti v getu v Terezinu (nemško Theresienstadt). Zbirko umetniških del hrani Morešet – Spominski center Mordehaja Anieleviča iz Izraela, ki se ukvarja s preučevanjem in raziskovanjem holokavsta. Iz zbirke so na razstavi v sinagogi izpostavljeni samo trije umetniki, to so nemški Jud Leo Haas, nizozemski Jud Joseph Eduard Adolf Spier in Bedřich Fritta, češki Jud. Med Haasom in Fritto obstaja zanimiva povezava, namreč Fritta vojne ni preživel, za njim je ostal sin Tomaš, ki ga je nato posvojil Leo Haas.

Vsak od umetnikov je imel svojo tehniko ustvarjanja, pri čemer je bil Spier po profesiji oblikovalec, zato je sporočilnost njegovih del bolj neposredna. Kot je poudaril Hajdinjak, je ključna stvar, ko govorimo o umetnosti v Terezinu, to, da so ti ljudje v abnormalnih razmerah, v katerih so bivali, v umetnosti našli ne samo neko duhovno uteho in smisel življenja, ampak so se obenem zavedali, da je treba stvari, ki so se dogajale, dokumentirati, četudi oni sami ne preživijo. V taboriščih je bilo prepovedano fotografirati, tako da so skice, risbe in slike nadomestile fotografije.

Davidova zvezda

Razstava Theresienstadt: Kot-da mesto, katere avtor je Boris Hajdinjak, govori o življenju v tem getu na Češkem, kamor so nacisti v času druge svetovne vojne zapirali večinoma češke Jude. Na prvem panoju so sicer najprej predstavljeni Judje na Češkoslovaškem med letoma 1918 in 1939. Judje so bili že takrat pomemben del prebivalstva, še posebej v Pragi. Izpostavljen je Franz Kafka, veliko literarno ime, čigar zgodba se neposredno ne dotika holokavsta, so pa vse tri njegove sestre bile v Terezinu in tam tudi umrle. Hajdinjak je izpostavil še Samuela Steinherza, rektorja nemške praške univerze, ki je povezan tudi z Lendavo. Tukaj je imel namreč sorodnike, družino Polak.

Na razstavi lahko najdemo še zapis o prleškem umetniku Anteju Trstenjaku in njegovi ženi Evgeniji, ki je bila praška Judinja. Oba sta bila v času druge svetovne vojne zaprta v taborišču, čeprav on ni bil Jud, oba sta vojno tudi preživela. Po njuni smrti se je njuno premoženje, ker sta bila brez potomcev in dedičev, znašlo dobesedno na smetišču, k sreči pa ga je našel v Mariboru zelo znani zbiralec starin Primož Premzl, in ker takrat še ni bilo sinagoge v Mariboru, je bila pa sinagoga Lendava, je Evgenijino Davidovo zvezdo podaril tej. Ta je danes del stalne razstave v lendavski sinagogi.

Maja Hajdinjak

Največ hrane otrokom

Geto Terezin je bil najprej namenjen koncentraciji judovskega prebivalstva Protektorata (tj. ozemlja Češke in Moravske brez ozemlja Sudetov) pred transporti »na vzhod«. Poleg večinoma čeških Judov so bili v njem zaprti tudi Judje iz drugih držav in pa tudi posamezniki z določenimi privilegiji, med njimi je bil npr. avstro-ogrski general, ki se je bojeval na soški fronti. Čeprav jih niso poslali neposredno v koncentracijska taborišča, to večine ljudi ni rešilo, saj so na koncu bili ali poslani v Auschwitz ali pa so umrli zaradi slabih življenjskih pogojev in podhranjenosti. Zgolj zaradi tega vzroka je v Terezinu umrlo 32.000 ljudi od 87.000, ki so bili tja poslani.

Geto so nacisti kasneje preimenovali v judovsko naselitveno območje zaradi negativne konotacije besede geto, kljub spremembi imena pa je »vsebina« ostala grozna. Kot zanimivost velja izpostaviti, da je judovska samoupravna skupnost, ki je tam delovala, sama odločala o tem, koliko hrane bo kdo dobil. Čeprav bi po logiki morali odrasli dobiti več hrane kot otroci, sploh tisti, ki so fizično delali, pa so je dobili manj. Zavestna odločitev Judov je bila, da dajo otrokom več hrane, s tem pa več možnosti za preživetje. Ta navidezna samouprava judovske skupnosti je sicer šla celo tako daleč, da je judovska občina, ki je nastala v getu, izdajala celo lasten denar.

Maja Hajdinjak

Slikanica kot spomin na očeta

V Terezinu je bilo izjemno razvito tudi kulturno delovanje, veliko poudarka so dajali tudi izobrazbi otrok. Ob likovni umetnosti je nastajala še glasba, med drugim takrat zelo popularen jazz, posneti sta celo dve kabarejski pesmi. Prvi dve kitici ene od njih, Kot-da mesto avtorja Lea Straussa, je mogoče najti tudi na razstavi. V času druge svetovne vojne so v Terezinu nastali tudi trije propagandni filmi, pri čemer tretjega niso dokončali, obstaja pa legenda, da je bil zanj mišljen naslov Hitler je podaril Judom mesto. Njegov namen je bil pokazati svetu, kako dobro se godi Judom v Terezinu.

Posebej zanimiv del razstave so razstavljene slike iz spominskega albuma že omenjenega Bedřicha Fritte, ki ga je leta 1944 naslikal za svojega takrat 3-letnega sina Tomaša, ki so ga ljubkovalno klicali Tommy. V slikanici so zbrane barvne podobe v akvarelu, na njih pa je prikazano Tommyjevo vsakdanje življenje v Terezinu, kamor je prišel še pred prvim letom starosti. Nekaj podob razkriva tudi Frittine želje, kaj bi Tommy lahko postal, ko odraste. Slikanico, ki je bila skrita v getu skupaj z njegovimi risbami s tušem, so našli po osvoboditvi, Tommyju pa jo je predal njegov krušni oče Leo Haas. Na koncu slikanice je Fritta zapisal: »To je šele prva knjiga, ki sem ti jo v življenju naredil, še več ti jih bom.« Kar pa se ni nikoli zgodilo.