Aleksander Jevšek, nekdanji župan Mestne občine Murska Sobota, je aktualni minister za kohezijo in regionalni razvoj. Z enim od vidnejših in vplivnejših pomurskih politikov smo se med drugim dotaknili dveh ključnih vprašanj, s katerima se kot resorni minister ukvarja ta mandat. To je vprašanje pomena evropskih sredstev in njihovega učinkovitega črpanja ter vprašanje uravnoteženega razvoja celotne Slovenije.
Lani se je izteklo kohezijsko obdobje 2014–2020, hkrati se je začelo obdobje 2021–2027. Kako smo bili uspešni v minulem obdobju in kje smo danes?
»Lahko rečem, da smo v prejšnjem kohezijskem obdobju dosegli izjemen uspeh – bili smo na prvem mestu med evropskimi državami. V sedanjem obdobju pa smo trenutno na zadnjem mestu. Zakaj? Kohezijsko obdobje 2014–2020 se obračunsko zaključuje in Slovenija je počrpala 100 odstotkov razpoložljivih sredstev, skupaj s še dodatnimi 16 odstotki iz državnega proračuna prek t. i. over-commitmenta. To je velik dosežek.
V tekočem obdobju 2021–2027 pa smo za zdaj oddali manj zahtevkov za izplačila, kot bi jih morali. Slovenija ima na voljo 3,2 milijarde evrov, trenutno pa imamo za 800 milijonov evrov izdanih odločb o podpori projektom. Projekti so se začeli izvajati, vendar morajo najprej nastati stroški, da jih lahko ministrstva uveljavljajo v proračunu in nato vložijo zahtevke za povračila pri Evropski komisiji. V naslednjih dveh tednih bomo vložili za približno 60 milijonov evrov zahtevkov iz kohezijskega sklada, kar nas bo že dvignilo na sredino lestvice.
Dinamika črpanja sredstev je v vsakem obdobju podobna – na začetku je vedno počasnejša. Pričakujem, da se bo odstotek črpanja v prihodnjih letih povečeval in da bomo do leta 2027 ter do obračunskega roka leta 2029 spet med najboljšimi. Naš program je realno izvedljiv. Nekatere države, ki so zdaj v vrhu, so v novo obdobje prenesle projekte iz prejšnjega obdobja in tako hitreje začele črpati sredstva. Pomembno je, da do konca prihodnjega leta počrpamo okoli 240 milijonov evrov, kar nam bo uspelo.«
Ste se pa zaradi zaznanih težav lotili spremembe operativnega programa.
»Sprememba je bila napovedana že takrat, ko smo program sprejeli. Države namreč skozi kohezijsko obdobje spreminjajo program glede na realnost izvedbe posameznih projektov in glede na dinamiko, ki se pojavi znotraj nekega kohezijskega obdobja. Pomembno je, da je Evropski svet sprejel uredbo, ki se nanaša na tako imenovano strateško tehnološko platformo – uredbo STEP. Njen smisel je, da se tudi iz kohezijskih sredstev močneje in hitreje financira evropsko gospodarstvo zaradi večje konkurenčnosti s kitajskim in ameriškim gospodarstvom.
Tako tudi mi znotraj tega kohezijskega kolača iščemo denar, ki ga bomo skupaj z ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport lahko hitreje plasirali neposredno v gospodarstvo, takrat se nam bo tudi odstotek črpanja hitreje zvišal. To bomo naredili v naslednjem letu. Načrtujemo, da bomo znotraj projektov, ki v tej finančni perspektivi realno niso izvedljivi, poiskali okoli 260 milijonov evrov. Poudarjam, da ne ukinjamo projektov. Nekateri projekti pa se bodo zaradi dolgotrajnega umeščanja v prostor sicer začeli v tej koheziji in bodo tudi deležni financiranja, ampak se bodo nadaljevali in končali v naslednjem kohezijskem obdobju.«
V zadnjem obdobju je bilo veliko govora o financiranju sebeborskega zadrževalnika. Se bo za ta projekt našlo mesto v koheziji?
»Ravno v vašem podkastu Kavč sem zasledil, da naj bi moj nekdanji županski kolega Alojz Glavač pokazal s prstom name. Verjamem, da ne v negativnem smislu, saj se toliko že poznava, a naj pojasnim. Sebeborski zadrževalnik je pogoj, da se izda gradbeno dovoljenje za vzhodno soboško obvoznico. Občina Moravske Toplice ima na tem območju nekatere turistične in razvojne načrte, kar je povsem legitimno. Zaradi tega je tudi v prostorski akt vnesla, da se bo gradil suhi zadrževalnik z elementi mokrega. Kaj je razlika? Če pridejo 15-letne vode, pri suhem zaliješ približno 64 hektarjev zemljišč, počasi spustiš vodo, plačaš kmetom odškodnino in kmetujejo naprej, pri mokrem pa zaliješ in nastane jezero. V to se ne bom spuščal, dejstvo pa je, da je ta namera nekoliko zavlekla projektiranje in podražila projekt. Prej je bil vreden štiri milijone, sedaj deset. Trenutno je zadrževalnik del finančne konstrukcije soboške obvoznice.
Že kot župan in nato tudi kot minister sem na enem izmed delovnih sestankov projektne skupine predlagal, da bi razdelili projekt na dva dela. Da bi šli od 'Bakše' do ekonomske šole s prvim delom, ki ni odvisen od zadrževalnika, nato pa šli v drugo fazo. Nisem bil uslišan, ne vem natančno, zakaj. Mislim, da bi bila ta izvedba realna in bi se lahko že izvajala. Odkup zemljišč je namreč urejen, a sedaj bomo morali počakati. Prst pa je bil usmerjen vame, ker sem z ministrom Novakom iskal možnosti, kako bi s kohezijskimi sredstvi izvedli nekatere projekte odvajanja in čiščenja odpadnih voda, in je padla tudi ideja, da bi v spremembo programa vključili zadrževalnik. Realno je to možno, a ministrstvo za naravne vire in prostor mora pripraviti strokovne podlage za to. Evropska uredba pravi, da morajo biti protipoplavni ukrepi iz kohezije vezani na velika porečja, zato mora stroka povedati, da je to povezano s porečjem Mure. Kar po moji logiki je, saj se vode zlivajo v reko Muro, in če je ta priliv nekontroliran, Mura poplavlja, a to pravim kot laik. Imamo še čas do februarja, z ministrom se pogovarjava in upam, da nam vsem skupaj uspe.«
V Evropski uniji in Sloveniji je veliko pozornost doživel t. i. Draghijev načrt, po katerem naj bi z več sto milijard vrednimi finančnimi injekcijami skušali EU postaviti ob bok globalnih akterjev. Je pričakovati nov finančni mehanizem?
»Države so v velikem pričakovanju usmeritev Evropske komisije v novi sestavi. Tako glede področja zelenega prehoda kakor ravnanja z drugimi evropskimi finančnimi mehanizmi. V Evropi se preveč zapletamo in si grenimo življenje. Vprašanje nedovoljenih državnih pomoči v ZDA in na Kitajskem ni na prvem mestu. Logična posledica je, da evropsko gospodarstvo zato ni konkurenčno. Uredba STEP je ravno eden izmed ukrepov na tem področju. Tudi Draghi opozarja, da smo preveč zbirokratizirani in da moramo poenostaviti financiranje, da bomo lahko konkurenčni. Veselim se tega, saj tudi mi pri izvajanju kohezijske politike ugotavljamo enake težave. Postopki enostavno trajajo predolgo.
Draghi pa v poročilu opozarja še na drugo pomembno področje – regionalni razvoj in opolnomočenje regij. To je tisto, kar mi s spremembo zakona o skladnem regionalnem razvoju počnemo. Minuli petek smo ga predstavili ekonomsko-socialnemu svetu in z nekaj pripombami je bil sprejet. V začetku prihodnjega leta gremo z zakonom v zakonodajno proceduro. Tudi Draghi v poročilu poudarja, da je treba regijam omogočiti večjo finančno samostojnost. V Sloveniji imamo že 12 razvojnih regij – recimo pomurska je ena izmed njih. Zdi se mi zelo dobro, da smo že z zakonom zadeli tisto smer, v katero Draghijevo poročilo, na katero se naslanja tudi Evropska komisija, usmerja.«
Pri potrjevanju osnutka dogovora za razvoj regije Pomurje je bilo kar nekaj nezadovoljstva. Ali se strinjate, da dogovor v danih okvirih ne bo doprinesel k razvojnemu preboju Pomurja?
»Smisel tega mehanizma je, da regija sama identificira regijske projekte, kar se sliši fino, a je v resnici zelo zahtevno, čeprav povsem razumem, da vsak župan ocenjuje, da je njegov projekt regijskega pomena. Konec oktobra smo na ministrstvu prejeli potrjene osnutke dokumenta iz vseh regij, sedaj jih pregledujemo in se trudimo, da bi v začetku naslednjega leta začeli podpisovati pogodbe, da bi projekti lahko stekli.
Eden pomembnih elementov predloga novega zakona pa je tudi ta, da v prihodnje dogovora za razvoj regije v takšni obliki več ne bi bilo, ampak bi regijam neposredno dali denar in bi potem same razpolagale z njim. Če bo regija prevzela breme odgovornosti, tudi država ne bo odgovarjala za morebitne napake pri upravljanju tega denarja. Osnovna težava je, da če nimaš denarja in niti ne veš, koliko ga boš v naslednjih letih imel, potem težko načrtuješ razvoj, kar pa bo nov pristop spremenil.«
Kohezijska sredstva naj bi bila predvsem razvojna sredstva, čeprav se zdi, da tega v Sloveniji pogosto ne razumemo. Ali tudi sami zaznavate ta problem?
»Težko je enoznačno odgovoriti na to vprašanje. Če vprašaš župana, kaj bo delal s kohezijskimi sredstvi, bo rekel vodovod, kanalizacijo, kolesarsko stezo … Potem se pa počasi ustavi. Treba bo začeti iskati druge projekte, kar je tudi usmeritev za naslednjo finančno perspektivo 2028–2045. Ne da ljudje ne potrebujejo čiste vode, kanalizacije in kolesarskih stez, ampak ne more biti kohezija kot razvojni denar tista, ki bo vzpostavljala infrastrukturo in nič drugega. Denar se mora tudi v prihodnje usmerjati v razvoj.
Zelo mi je denimo všeč ideja za novo finančno perspektivo, da se v kohezijo uvrstijo tudi sredstva za financiranje stanovanj za mlade. Na ta način odgovorimo na demografsko vprašanje, vprašanje decentralizacije, subsidiarnosti in vsega, kar spada zraven. To se mi zdi prava smer. Tudi Draghi, če se spet vrnemo k njemu, pravi, da mora iz enega kohezijskega evra ob koncu finančne perspektive nastati 2,7 evra.«
Kako kot nekdanji soboški župan ocenjujete stanje v občini in delo Damjana Anželja?
»Menim, da Damjan z ekipo dela zelo dobro, kar se pozna v okolju. Nadaljujejo in končujejo se namreč dobri projekti, kot so stanovanja za mlade v nekdanji ekonomski šoli, hitro se razvija obrtna cona na območju nekdanje Mure, dokončana je prva faza prenove Noršinske ulice in se že začenja druga. Pomembno je tudi, da je županu uspelo pridobiti tuje vlagatelje, konkretno investitorje iz Turčije. Zdi se mi, da gredo zadeve v pravo smer, ekipa na občini je prava in sem nanjo ponosen.«
Manj prijetna je situacija v javnem zavodu RIS Dvorec Rakičan. Ob tem je v kompleksno situacijo reševanja evropskih projektov tesno vpeto tudi vaše ministrstvo.
»Sam sem se že lanskega novembra izločil iz procesa okoli RIS, ker sem bil nekoč tudi župan in sem z javnim zavodom imel kar veliko skupnega. Ponosen pa sem na to, da smo v času mojih dveh mandatov storili veliko dobrega. Spomnimo, da je bil dvorec leta 2014 praktično zaprt, saj ni bilo gostinskega dela. Ekipa, ki je tam delala, se je takrat intenzivno lotila evropskih projektov, zato je bilo v osmih letih v dvorec vloženih več kot šest milijonov evrov, kar je obogatilo premoženje mestne občine, ki je njegova lastnica.
Premalo poudarjamo pozitivno noto celotne zgodbe. Res pa je, da če je kdor koli kar koli naredil narobe, naj za to odgovarja. Težko se sprijaznim z mislijo, da bi bil rakičanski dvorec prazen. Dobiti mora novo vsebino in teh možnosti je zelo veliko. Vem, da občinsko vodstvo in mestni svet razmišljata o tem. Dvorec mora ohraniti svojo toplino, sicer bo začel propadati, kar bi bilo najslabše, kar se lahko zgodi.«
Vlada počasi vstopa v končnico mandata. Kako kot minister ocenjujete delo vladne ekipe?
»Po mojem mnenju vlada dela dobro, a moramo se zavedati, da smo bili deležni kriznega obdobja in hudih poplav. Nedavno je bila zaključena plačna reforma, tudi na področju zdravstvene reforme se veliko pozitivnega dogaja. Čaka nas še pokojninska reforma, ki jo ima kolega Luka Mesec že precej daleč pripravljeno … Ta vlada si je veliko zadala, a tudi veliko naredila. Posebej pa sem ponosen na naši ministrici za zunanje zadeve in za pravosodje Tanjo Fajon in Andrejo Katič ter na ministra Matjaža Hana.«
V kakšni kondiciji je vaša stranka SD?
»Zelo pomembno je, da se bomo sedaj finančno konsolidirali in lahko v naslednjem letu začnemo s pozitivno ničlo na našem računu. Tudi kar se tiče prostorov stranke, da se bomo spravili, kot bi dejal, na bolj skromna tla. Prepričan pa sem, da imamo na terenu še vedno veliko simpatizerjev in članstva. Treba je iti k njim, se z njimi pogovarjati. Je pa nekaj, na kar sem sam opozarjal na zadnjem kongresu in tudi že prej – Socialni demokrati moramo enostavneje komunicirati in tisto, kar obljubimo, moramo tudi izpolniti.
Sedaj ni čas, da se izgubljamo v nerazumljivih filozofskih teorijah, saj je ljudem treba omogočiti preživetje, in to z enostavnimi ter učinkovitimi ukrepi. Mogoče imam včasih to srečo, da sem sin delavske družine – oče je bil železar, mati gospodinja – in da sem bil skoraj osem let župan občine, ki je šla skozi hude čase po propadu Mure, v okolju, kjer živijo skromni in delavni ljudje, zato tudi drugače gledam na socialno demokracijo kot kakšen akademik.«
