(V premislek) Kakšna je garancija, da ne bo na evropskih mejah že jutri spet več kot milijon beguncev?
Ob spremljanju bliskovitega in pravzaprav nepričakovanega padca sirskega diktatorja Bašarja Al Asada sem se vrnil v pomlad 2016, ko smo s fotografoma našega časopisa Natašo Juhnov in Juretom Zaunekerjem ter recenzentom Janezom Balažicem, umetnostnim zgodovinarjem, pripravili razstavo No WiFi: Maraton Damask–Berlin, s katero smo gostovali v več pomurskih krajih in Mariboru.
V fotografiji in tudi v besedi smo govorili o le eni od etap tisočih, ki v 21. stoletju žal še vedno bežijo pred vojnimi morijami v upanju na boljše življenje v Evropi. Petdesettisočglava reka gorja se je v oseminšestdesetih dneh takrat prelila tudi skozi pomursko regijo, ki tujcem znova ni zaprla vrat.
V pronicljivih debatah z obiskovalci razstav smo takrat iskali odgovor na vprašanje, kaj če se bo pot ubežnikov obrnila in se bo zgodil, karikirano, maraton No Azil: Berlin–Damask. Enoznačnega odgovora nismo nikdar dobili. Nimamo ga niti še danes. Zaradi krvave državljanske vojne v Siriji, ki je trajala 13 let, je bilo šest milijonov ljudi primoranih zapustiti državo. Zdaj mnogi napovedujejo, da se bodo vrnili, če bodo razmere v njihovi domovini postale normalne oziroma take, kot menda sodobni državi pritiče. Ameriški in zahodnoevropski politiki ploskajo takšnemu razvoju dogodkov, gromko pozdravljajo padec Asada in čestitajo novi vladi v Siriji. Begunci so medtem še vedno največje žrtve politike velikih sil.
Kako hitro so obenem velesile in isti politiki pozabili, da so bili ti, ki sedaj sedijo v novi sirski vladi, še pred desetimi leti pripadniki Al Kaide, Islamske države in sploh teroristi, ki so po evropskih mestih sejali seme zla in izvajali teroristične napade, pravzaprav naši največji sovražniki. Danes pa so več kot očitno naši zavezniki. In kakšna je sploh garancija, da Evropa že jutri ne bo imela na svojih mejah spet več kot milijon beguncev, kot jih je naštela v letu 2015? Ti bi lahko deloma spet šli čez Slovenijo. Svet se je s padcem Asada zato le še enkrat globoko razdelil.
