Konec leta je vedno priložnost, da obrnemo svež list in začnemo novo leto z večjim zanosom, tudi če se nismo držali vseh zaobljub, ki smo jih sprejeli enakega časa lani. Nekatere se vlečejo še iz prejšnjih let in zdi se, da se iz leta v leto samo prestavljajo in nalagajo. Morda obstajajo celo take, ki so pod kupom bremena novih že izpuhtele. Nadomestile so jih nove, dosti bolj pomembne za vsakega posameznika, nenehno spreminjajočega se jezdeca na poti skozi čas, ki po mnenju mnogih fizikov in filozofov bojda sploh ne obstaja. Pa vendar ga v vsakdanjem življenju neutrudno uporabljamo kot pripomoček za merjenje sprememb in dogodkov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Eden od teh je nedvomno, ko obrnemo koledarsko leto. Prednovoletni čas zaznamuje advent, ki se konča z božičem, ko si tradicionalno dajemo in prejemamo darila. V zahodni kulturi je ponekod povezan z zgodbo o Svetih treh kraljih ali pametnih možeh, nenavadnih tujcih, ki so po krščanski zgodbi prišli od daleč, da bi se poklonili novorojencu Jezusu z darovi. Samo praznovanje božiča pa naj bi bilo že prej del poganskih praznovanj ob zimskem solsticiju, zaradi česar so si angleški puritanci nekje v sredini 16. stoletja celo prizadevali iztrebiti božič. Praksa obdarovanja v božičnem času se je med različnimi kulturami skozi čas precej razlikovala. Na Nizozemskem recimo je tradicija izmenjave daril na dan sv. Nikolaja, ki je pri nas Miklavž, božič pa je rezerviran samo za družinsko druženje ob dobri hrani.
V naši deželi nosita darila oba, kot da to še ni dovolj, pa jima na pomoč priskoči dedek Mraz. Ruska legenda o dobrem možu, ki se je pri nas pojavil kot konstrukt socialistične Jugoslavije, sega približno v leto 1930. Poročen je s starko Zimo in pri nas živi nekje pod Triglavom. V legendarni otroški pesmi Siva kučma mu je nesmrtnost podaril Janez Bitenc in tako dedek Mraz še danes pridno obiskuje vrtce in šole. Pa vendar se mi zdi, da tista »glavna« darila pri nas še vedno večinoma pričakajo pod božično jelko. Tradicija okraševanja božične jelke (Tannenbaum) izhaja iz Nemčije in je nekako ponarodela v viktorijanski dobi, ko je bila kraljica Viktorija, poročena z nemškim princem Albertom, upodobljena na slavni sliki iz leta 1848, kjer vidimo kraljičino družino, zbrano pred okrašeno jelko, obdano z darili. Kakor koli že, medsebojno obdarovanje je prisotno praktično v vseh kulturah in verah.
Zanimivo se mi zdi, da je na primer na Japonskem medsebojno obdarovanje prisotno vse leto. Ogromno pozornosti posvečajo temu, kako je darilo zavito. Daril, ki vsebujejo stvari, sestavljene iz štirih kosov, se po navadi izogibajo, kajti število štiri se na Japonskem izgovarja enako kot smrt. Pri izročanju in prejemanju daril vedno uporabljajo obe roki, če ne, lahko lepa gesta dobi negativen pomen. Sicer pa ni potrebe po vzajemnosti obdarovanja ob vsaki priložnosti. Če recimo pridemo k nekomu na obisk in mu prinesemo steklenico vina, bi bilo skrajno neprimerno, da bi šel prejemnik takoj prebrskat omaro in nam v zameno pomolil neko svojo steklenico vina. V nekaterih primerih mora miniti nekaj časa, da se ponovno pojavi priložnost za to, da nekoga obdarujemo nazaj. Obdarovanje je gotovo lahko enako hranljivo za darovalca, kot je za prejemnika, če je bistvo darovanja nesebično.
Zato menim, da je lahko tudi lastna ustvarjalnost, ki jo nekdo deli z drugimi, lepo darilo, ki lahko hkrati navdušuje mnoge. Vsak konec leta že nestrpno čakam na pregledne sezname raznih uredništev, ki nas zasujejo z najboljšim z raznih področij ustvarjalnosti. Zlahka lahko najdem neke izgubljene bisere, ki so se mi morebiti v poplavi vsega izmuznili, in zdi se mi, da je ta čas tudi zaradi tega nekoliko bolj čaroben. Lahko bi rekli, da darujemo in prejemamo že s tem, ko se z nekom pogovarjamo in izmenjujemo lastne ideje in poglede na svet, kar sega veliko dlje od fizičnih daril. Naš obstoj se nenehno oblikuje z metaforičnim dajanjem in prejemanjem družabnega življenja.