Na večino stvari, tudi osebnih, bi morali od časa do časa pogledati z razdalje. Ta razdalja običajno pomeni bolj stvaren pogled na to, kako se spopasti z lastnimi in – še pomembneje – družbenimi izzivi. Od nekdaj so odločevalci znali uporabljati Machiavellijev stavek, da cilj posvečuje sredstva. Jasno, da nihče ne bi priznal, da svet od nekdaj deluje po tem načelu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V klubu stoletnikov imamo 16 ljudi. Najstarejša Pomurka šteje 107 let. Kakšen je recept za dolgo življenje?
Tako visoko starost v veliki večini dosežejo ženske. V prvih štirih mesecih trije stoti rojstni dnevi.
Leta 1967 je Sandy Shaw pela o lutki na vrvici, pela je sicer o ljubezni, sam pa imam v mislih tiste manj vidne vrvice. Kak naključen stavek, ki seveda nikakor ni naključen in ga uporabijo tisti, ki vlečejo nitke v zaodrju, je zelo priročno sredstvo. Lutkarji, kot jim sam pravim, vedo, kako kakšno reč prikazati in manipulirati s čustvi. O zgodovinskih osebnostih je napisanih zelo veliko analiz, mnenj in domnev, pa naj so zmagovalci ali poraženci. Zgodovino pa, kot vemo, pišejo zmagovalci. Samo okoli sebe je treba pogledati in že lahko vidimo, kako spretni so lutkarji. Prav veliko ni potrebno, da zasejejo strah ali drugo čustvo, ki ustvari dinamiko. Sprožilcev je veliko, a treba jih je umestiti ustrezno in ob pravem času. Morda je kdo mnenja, da danes v poplavi medijev, če k temu prištejemo vse komunikacijske možnosti, manevrskega prostora ni veliko, a ga je veliko več, kot se zdi. Vsi smo lutke na vrvicah, le da se tega ne zavedamo ali vsaj ne dovolj.
Nazoren primer vzbujanja pozornosti so naslovi in zapisi samooklicanih strokovnjakov praviloma na družbenih omrežjih, a kot je običajno, se ti na tak ali drugačen način, ko jih lutkarji potrebujejo, znajdejo v bolj tradicionalnih in kredibilnih medijih. Pri lutkarjih oziroma tistih, ki vlečejo niti, bi morda kdo pomislil, da merim na kapital ali politiko, vendar v osnovi ne. Te zakulisne igre igrajo na vseh ravneh, še najbolj za točilnimi pulti ali v kakšni skriti sobici. Morda je kdo pomislil, da v današnji dobi digitalizacije deluje večina teh reči na omrežjih, a so točilni pulti in sobice še vedno bolj uporabni za sestanke in načrte, kako pripraviti in ustrezno postreči sprožilec. Dejstvo je, da svet na vseh ravneh še vedno deluje po načelu Deli in vladaj.
V naših malih skupnostih, kjer se skoraj vsi bolj ali manj poznamo, bi nam bilo lahko zelo lepo. Seveda bi bilo to preveč idilično in tisti, ki so se verjetno že rodili, s sposobnostjo vlečenja nitk ne bi imeli dela. V vsakem dobrem je treba najti tudi kaj slabega ali za vsako rešitev obstaja problem. Razna združenja so posebnost zase. Pri teh me vedno zanima, ali člani te in one organizacije resnično verjamejo vse ali le slepo sledijo. Sledenje neki ideologiji, naj je še tako lepa, ni lastnost, s katero se lahko pohvalim. Vedno se mi je zdelo, da je treba pogledati tudi za kulise. Vedeti, komu in čemu je beseda ali dejanje namenjeno.
Zdaj, ko imam malce več časa, rad pogledam ali berem pozorneje. V poplavi novic preberemo le najbolj mastne naslove in temu nasedemo. Lahko je tudi naključno slišan stavek, ki bi na prvi pogled izražal to, v kar sami verjamemo. Ni tako preprosto, nikoli ni bilo lahko razbrati, kaj je res in kaj ne. Od tod verjetno tudi vodilo, da je treba pred ukrepanjem globoko vdihniti in pomisliti. Sicer tudi dihanje ni tako enostavno. Za to najdemo kup nasvetov. V kriznih časih, kot jih radi prikazujejo, se še najbolj veselijo vsi, ki svetujejo in nam dobro prodajajo filozofije o umirjanju in kak kamenček povrhu.
Nič torej ni enostavno in samoumevno. Čeprav vam bodo svetovalci razlagali, da se na koncu vedno prav izide. Morda res, ampak sredstvo do cilja ne bi smelo biti manipulacija ali boj za prevlado. Mi se bomo med sabo sprli, tisti, ki vlečejo niti, ali lutkarji, kot jim torej pravim, pa se bodo že dogovorili med sabo. Cilji, ki posvečujejo sredstva, so seveda številni. Prav tako tisti, ki prisegajo na deljenje in vladanje, v vseh še tako majhnih okoljih. Starogrški Damoklej je sladkosti vladanja izkusil za en dan in zaprosil, da mu Dionizij to sladkost odvzame.
Damoklej se je vsaj zavedal, da nalogi ni kos. Lutkarji in tisti, ki jih postavijo na odrske deske, dvomim, da se tega zavedajo. Kdor pravi, da naj odloča stroka na vseh ravneh, ima prav, a dejstva kažejo povsem drugo sliko. Stroka ni tista, ki bi se strinjala z najmanj neokusnimi primeri, postavljenimi na položaje oziroma odrske deske. Pa vendar, cilj ali prostočasna igra lutk je zabavna in koristna, dokler ciljna publika ne spregleda. Postali smo torej gledališče, pravijo, da je ves svet oder. Res je, le da bi veljalo, preden stopimo nanj, dobro prebrati scenarij, ga razumeti in se igre lotiti preudarno.