O trenutnem stanju na modrem planetu že dolgo ni vredno izgubljati besed. Po njem lomastimo na vse možne načine in zdi se, da prav nihče nima slabe vesti. Vse to v imenu kapitala in v zadnjem času – v imenu moči. Sploh ne vem, ali je kdaj naenkrat po svetu vladalo toliko oblastnikov, ki jih nikoli ne bi pričakoval na tem mestu. Pa da se razumemo – sploh ne mislim na eksotične ali afriške države. Mislim na države razvitega sveta ali vsaj njim bližnje. Tu najdemo predsednika vlade, ki je prirejal zabave v času smrti kraljičinega moža (pozabimo na covid), pa »umetnika«, ki je naročil zavzetje hrama demokracije, ter predsednika, ki se je hvalil, koliko narkomanov je lastnoročno ubil.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
In še onega, ki sanja Amazonijo brez domorodcev, sledi še vrsta predsednikov, ki streljajo na svoj narod in izvajajo nad njim najhujšo represijo, jim jemljejo osnovne človekove pravice in še bi se dalo naštevati. Vsi ti imajo skupni imenovalec – da so moški. Ne trdim, da so ženske brezmadežne. Poglejmo samo v bližnjo preteklost na skrajni zahod Evrope in se spomnimo »železne lady«. Resda je izvlekla Združeno kraljestvo iz brezna, toda vse, kar je naredila do konca politične kariere, je milijone njenih podanikov spravilo na kolena.
Mati neoliberalizma je postavila denar pred človeka in postala vzornica številnih voditeljev po svetu, ki so zgolj oplemenitili njene buržoazne zamisli. Seveda moških. A to je zgolj sporadičen primer. V veliki večini so ekonomski krvniki moški.
Pri vsem tem se pogosto sprašujem, zakaj vedno znova vse položaje zaseda »močnejši« spol. Antropologi bi verjetno rekli, da vse, kar počnejo moški, počnejo zaradi dokazovanja in šopirjenja pred ženskami. Da se pokažejo kot alfa samci. A ta trditev je verjetno na tankem ledu. Bolj se nagibam k temu, da gre za narcisoidnost in dokazovanje moči. Kako si drugače razlagati dejstvo, da se odnos do žensk tako drastično slabša. Dogodki zadnjih let nakazujejo, da je mačizem izrazitejši kot pred desetletji. Moški svet si spet lasti pravico odločati o povsem ženskih stvareh, in to v državah, ki se opredeljujejo za demokratične. Ni treba iti daleč. Poglejmo le prek meje in v našo soseščino ali malo na sever do Poljske, da o Malti niti ne govorim. Da, vse to so članice EU.
Prej sem namignil, da me zanima, kako bi bil videti svet, če bi bile na oblasti samo ženske. No, ali pa pretežno ženske. Zanimivo, da sem to vprašanje postavil številnim moškim in vsi so bili mnenja, da bi bilo življenje na svetu lepše. Gotovo marsikatere od devetnajstih vojn v starem veku ali šestnajstih vojn v srednjem veku ne bi bilo. Gotovo ne bi bilo marsikatere od sto osmih vojn v novem veku (vključno z ukrajinsko vojno), če bi svetu vladale ženske. So namreč bolj razumne, manj karierne, predvsem pa z bistveno več čustev. Ampak, vse to vemo in … nič. Vsi se pritožujemo, ne želimo pa si sprememb.
Če hočemo kogar koli obsojati zaradi navedenih dejstev, moramo najprej pogledati okrog sebe. Tudi pri nas nikoli doslej nismo imeli na Šubičevi ulici 4 (beri v državnem zboru) 50 odstotkov žensk. V preteklosti je bil največji delež žensk leta 2014, ko so predstavljale dobrih 35 odstotkov ljudskih izbrancev. V letošnjem sklicu državnega zbora bomo imeli rekordnih 41 odstotkov žensk, kar je za 17 odstotkov več kot v prejšnjem mandatu. Če temu dodamo, da ima zmagovalna stranka na letošnjih volitvah kar 52,5 odstotka žensk, se lahko nadejamo več zdravega parlamentarizma. Pri tem bi nam lahko bile za vzor skandinavske države, kjer že od nekdaj vlade vodijo ženske. In kljub temu (ali prav zato) gre za najbolj razvite države z vzorno urejeno demokracijo.
Še ena država izstopa po spoštljivosti do žensk: Nova Zelandija. Tam gre na porodniški dopust mož predsednice vlade in tam gre predsednica vlade med zoom povezavo s svojim parlamentom izpred kamere in vzame v naročje otroka, ki joče, in ga potolaži.
Za večino držav nepredstavljivo, za redke pa povsem razumljivo. Ženske imajo namreč druge vrednote kot moški. Več žensk v zakonodajni oblasti bi gotovo spremenilo politiko in deležni bi bili višje politične kulture. Da so ženske globalno v zapostavljenem položaju, potrjuje tudi pogled na 100 najbogatejših zemljanov. V prvi dvajseterici ni žensk niti za vzorec, v nadaljevanju so zgolj »v sledeh«. Toda svet se spreminja, pa če hočemo ali ne. Če želimo preživeti na tem planetu, bo moralo priti do velikih sprememb. So morda te spremembe tudi v obliki več politične moči žensk? Morda.
Še prej moramo izbrisati miselnost, da so ženske samo okras v politiki. Upam, da bom to doživel. In upam, da si takrat ne bom izrekel znanega reka, ki pravi: Če človeka ne poznaš, mu daj oblast v roke.