vestnik

(KOLUMNA) Lahko noč in mirno spite

Tomo Köleš, 11. 2. 2024
Zarja Jana
Fotografija je simbolična.
Aktualno

V Ameriki so se sredi januarja zgodili tektonski premiki, ki pa jih je pri nas le malokdo opazil.

Pred kratkim sem za naš medij zabeležil svoje opažanje o tem, kako sodniki v Združenih državah Amerike v zadnjem času delajo vse več velikih, da ne rečem katastrofalnih napak, predvsem v športih, kot so profesionalni in univerzitetni ameriški nogomet ter profesionalna in univerzitetna košarka. O tem vse bolj razpravljajo tudi ameriški športni novinarji, saj takšnega slabega sojenja v tako kratkem času že dolgo vrsto let ni bilo, v precejšnji meri pa se je spremenil tudi odnos komunikacije sodnikov s trenerji in igralci.



Dolgo časa so ameriški novinarski kolegi menili, da ena velika sodniška napaka ne more vplivati na celoten potek tekme in njen končni izid ter da se to pač zgodi enkrat enemu klubu, naslednjič pa kateremu drugemu. A sedaj so se te napake večinoma pripetile v zadnjih sekundah ali minutah dvobojev in so zaradi njih moštva izgubljala tekme ali celo izpadala iz končnice, kar seveda za sabo potegne tudi milijone dolarjev primanjkljaja za klub, ki ne napreduje v nadaljnje tekmovanje. Najhuje je, da so te napake po ogledu počasnih posnetkov s pomočjo tehnologije tipa VAR, ki jih v ZDA ponavljajo večkrat do zadnje podrobnosti, videli vsi gledalci na stadionu ali v dvorani ali pa pred malimi zasloni, pa sodniki vseeno niso spremenili svoje odločitve. In če je kakšen trener po srečanju zaradi tega javno izrazil svoje slabo mnenje, jezo ali razočaranje, ga je vodstvo lige kaznovalo z več deset tisoč dolarjev kazni. Kje je potem tu svoboda govora in izražanja osebnega mnenja oziroma enakopraven odnos, na katerega pozivajo v tako imenovani sodobni družbi? Še posebej ob dejstvu, da sodniki nikoli niso kaznovani zaradi svojih očitnih napak in pristranskega sojenja. Zato tudi novinarji na drugi strani velike luže vse glasneje pozivajo vodstva lig, da naj kaznujejo sodnike, ne pa da jih pogosto v naslednjem krogu določijo za sojenje največjih derbijev. Kar je stvar, ki je zelo podobna dogajanju v evropskem nogometu, saj se razen enega primera v Angliji nihče ne spomni, kdaj je vodstvo tekmovanja ali pa disciplinska komisija zaradi kardinalnih napak kaznovala sodnika. Tudi v slovenski prvi ligi vodja disciplinske komisije iz kroga v krog določa kazni klubom in igralcem ter včasih tudi trenerjem, medtem ko sodnika doslej ni kaznoval niti enkrat. Čeprav je ta morda na tekmi s svojimi napačnimi, nesmiselnimi, zmedenimi ali pristranskimi odločitvami popolnoma razparal živce igralcem in gledalcem ter oškodoval določeno moštvo.

NJ_Jets_New_England
PR
NJ Jets-New England Ameriški nogomet


Po tej plati smo si torej Američani in Evropejci oziroma Slovenci podobni, po drugi strani pa se ne morem načuditi velikanski razliki pri videnju dogodkov, ki so se zgodili sredi januarja. Profesionalni in univerzitetni ameriški nogomet sta daleč najbolj priljubljena športa v ZDA. Tekme lige NFL spremlja med štirideset in petdeset milijonov gledalcev, finalni dvoboj, tako imenovani Superbowl, pa več kot sto milijonov, medtem ko si je končnico lige NCAA v študentskem ameriškem nogometu ogledalo dobrih 23 milijonov ljudi. Zato si je lahko predstavljati, kakšen šok so doživeli ljubitelji tega športa in novinarji 11. in 12. januarja, ko so se v roku samo 24 ur s svojih položajev poslovili trije najuspešnejši trenerji, kar se ni zgodilo še nikoli v celotni zgodovini. Bill Belichick je bil odpuščen pri profesionalnem moštvu New England Patriots, Pete Carroll pri Seattle Seahawks (ponudili so mu vlogo svetovalca), Nick Saban pa se je upokojil po sedemnajstih trenerskih letih na univerzi Alabama. Belichick je s pomočjo najboljšega podajalca (quarterbacka) vseh časov Toma Bradyja (ta se je igralsko upokojil lani pri 45 letih) kar devetkrat popeljal Patriote v Superbowl in šestkrat zmagal, Carroll je vodil Morske jastrebe v dveh Superbowlih in enkrat zmagal, Saban pa je z moštvom Alabame sedemkrat slavil v študentski ligi ameriškega nogometa, z ekipo univerze LSU pa enkrat.

Zanimivo je, da so vsi omenjeni stari približno enako, Belichick in Saban 72 let, Carroll pa 73, in da imajo prav vsi hrvaške korenine. Belichickovi starši so iz Draganića pri Karlovcu in so se pisali Beličić, Carrollova dedek in babica sta s področja Šibenika, kjer sta se pisala Ban, Sabanov dedek pa je bil iz Gospića, njegov priimek je bil Šaban. Zato bi pričakovali, da bi njihov skupni odhod tudi pri naših medijih vzbudil večje zanimanje. A razen na Siolovi športni strani in na morda še kakšni spletni strani o tem v Sloveniji podrobno ni pisal nihče. Bolj so se pomembnosti tega dogodka zavedali na Hrvaškem, saj mu je denimo Jutarnji list posvetil kar dve celotni strani.

Pred kratkim je trener nogometnega kluba Liverpool Jürgen Klopp napovedal svoje slovo, in to šele po koncu sezone, pa so to potezo nekateri naši mediji opisali z besedama »šokantno« in »senzacija«. Slovo Belichicka, Carrolla in Sabana je nekaj takega, kot če bi v evropskem nogometu v roku enega dneva odstopili ali se upokojili recimo Klopp, Guardiola in Ancelotti. O tem bi osuplo poročali vsi evropski mediji in govorili o »edinstvenem dogodku v zgodovini športa«. Vendar se to nikoli ne bo zgodilo. A vseeno Evropa in Slovenija v glavnem ostajata zagledani sami vase in prepričani, da sta center vsega dogajanja. Kar je pri vsaj eni od njiju milo rečeno smešno.

kolumna mnenje
Kaj zdaj berejo drugi