Morda zato, ker bi s pomočjo vedenja o prednikih radi razumeli ali udomačili katerega od svojih strahov ali lastnost, junaško ali nejunaško. Ali pa je razlog kaj tretjega, npr. radovednost ali vznemirjenje, kajti nikoli ne moremo vedeti, koga ali kaj bomo v preteklosti srečali. Sicer pa – kako bi drugače sploh lahko dojeli čudež lastnega obstoja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Dedu sem nekoč obljubil, da bom o njegovem življenju napisal roman. Rodil se je v Bethlehemu v ZDA, doma je hranil ameriški potni list, dneve in dneve je pripovedoval svojo ameriško zgodbo, ki se je končala drugače, kot si je želel sam. Obžaloval je, da ni ostal tam. Ded je umrl, še preden sem knjigo začel pisati, zato mi je dana obljuba še toliko močneje legla na dušo in mi vzbujala slabo vest. Njegova zadnja pot se mi je vtisnila v spomin s tako močjo, da sem si še leta pozneje lahko priklical pred oči sleherni obroček na papirčku cigarete Cammel, ki ga je drugega za drugim goltala žerjavica, in cigaretni pepel, ki se ni hotel odkrušiti in pasti na tla. Še zdaj se spominjam okusa cigaretnega dima, ki mi je v trenutkih, ko sem s pogledom spremljal kolono ljudi na poti proti pokopališču, polnil pljuča. Desetletja pozneje, ko se ni več dalo drugače in sem tisti roman res začel pisati, me je v nekem trenutku osupnila nepričakovana ugotovitev, da sem v resnici nehal kaditi že nekaj let pred dedovo smrtjo in da pozneje nisem prižgal nobene cigarete več. Kako sem potem mogel kaditi na tistem pogrebu in kako se lahko tega tako natančno spominjam? Ni mogoče. Moj Jaz, moj Ego, je v spominu v resnici vse preuredil in premestil tako, kot mu je ustrezalo: cigareto sem prižgal na pogrebu babice, ki je umrla nekaj let pred dedom, v času, ko sem še kadil; vsi prizori z dedovega pogreba in vsa žalost so bili v resnici od tam. Kaj je hotel zaobiti moj Ego? V letih pred smrtjo me je ded vsak teden čakal, da pridem iz Ljubljane (tam sem takrat študiral) in ga obrijem, to je bil najin tedenski obred. Zaman je čakal, domov me ni bilo celo leto.
Spomin je nezanesljiv, podvržen našemu egoizmu, a tudi na zapisano besedo se ne velja zanašati vedno in brezpogojno. Pred leti smo se pripravljali na potovanje v Zaturce, kraj na zahodu današnje Ukrajine, kjer je julija 1916 potekala velika bitka med avstro-ogrskimi in ruskimi silami. V tej bitki je bil hudo ranjen moj praded. Potovanje je bila velika želja pradedovega vnuka, mojega strica. Obetali smo si zanimivo potovanje, stric je namreč velik ljubitelj zgodovine in zelo vešč pripovedovalec. Dobro smo se želeli pripraviti na pot, zbirali smo najrazličnejše podatke o bitki, pradedu in tako naprej. Potem pa, tik pred potovanjem, smo iz nekega arhiva prejeli podatek, da se naš prednik ni mogel boriti v Zaturcih, kajti v vojsko je bil vpoklican komaj leta 1917. Pozneje so v nekem drugem arhivu izbrskali drugačen podatek – da je bil praded več mesecev na zdravljenju in rehabilitaciji v neki bolnišnici na Madžarskem v drugi polovici leta 1916, torej se je le boril v Zaturcih. Pisarjeva roka je zapisala napačen podatek. Sto let pozneje bi zaradi te napake lahko počilo srce vnuku, ki ni nikoli podvomil o svojem dedu.
Včasih nam o nas samih več od pokojnih prednikov povedo naša spotikanja na poti do njih. Pridemo tja, kamor si nismo želeli, drugič se vrtimo v krogu in ne pridemo nikamor. No, zgodi pa se tudi, da resnica spregovori tam, kje smo videli očitno laž ali blodnjo. Nekoč so po TV vrteli Chaplina. Takrat že dementnega deda Amerikanca, ki je zaradi bolezni znal povedati tudi že kaj navzkriž in se mu marsikaj več ni ljubilo, sem povabil, da si film za razvedrilo ogledava skupaj. »Ne bi,« je odgovoril. In dodal: »Gledal sem ga v živo.« Potrepljal sem ga po ramenu in pustil pri miru. Pozneje sem bral, da je Chaplin v New Yorku osebno promoviral film Luči velemesta, potem ko je v Los Angelesu doživel precejšen neuspeh. Bilo je dan pred datumom, ki je odtisnjen v dedovem ameriškem potnem listu. Ded je v New Yorku gledal Chaplina, ki je izvajal vragolije na brvi nad ulico, naslednji dan je zapustil ZDA z ladjo iz newyorškega pristanišča in se na svojo žalost za vedno vrnil v domovino svojih staršev. In na mojo srečo. Če se ne bi vrnil, gotovo ne bi bilo vsaj tega zapisa.