Našli so smisel življenja
Navdih za svoje delo so črpali iz želje pomagati drugim, pa tudi iz lepih doživetij, težkih preizkušenj in izgub.
V letu, ki je za nami, smo v našem mediju ponovno lahko pisali o številnih ljudeh iz Pomurja, ki so s svojo srčnostjo, iznajdljivostjo in marljivostjo polepšali življenje mnogim, izpostavili pa smo tudi ljudi, ki so kljub izgubam in bolečinam zmogli najti smisel in s svojimi dejanji spreminjajo svet na bolje. Ker vseh ne moremo ponovno omeniti, smo za pregled leta izbrali nekaj posameznic in posameznikov.
Navdihujoča je bila zgodba Avgusta Horvata iz Žepovec, ki se je po dvainpetdesetih letih, sedmih mesecih in štirinajstih dneh dela kot pismonoša zadnji dan leta 2024 upokojil. Da bo opravljal ta poklic in tako nadaljeval družinsko tradicijo, se je Horvat odločil že v zgodnji mladosti, redno pa se je zaposlil pri enaindvajsetih letih na pošti v Apačah. Kot se je spominjal v pogovoru, ki smo ga opravili z njim v začetku leta, so trije poštarji, ki so delovali na apaškem koncu, vsak mesec zamenjali teren.
Sprva so pošto dostavljali peš, zaradi velikih razdalj pa so se kmalu začeli voziti z lastnimi kolesi. Te so zamenjali mopedi, kasneje službena prevozna sredstva. Horvat je tako pošto približno dvajset let razvažal z mopedom, zadnjih 25 let službovanja pa z osebnim avtomobilom. Pri svojem delu, ki ga je opravljal več kot pol stoletja, je doživel marsikaj in spoznal čudovite ljudi, med drugim je zaradi ljubezenskih pisem, ki jih je tudi sam nekoč pisal, osvojil srce izvoljenke Ingrid. Kot je še pristavil, se je na delu naučil pomembnih življenjskih lekcij.
Dočakala sto let
Celo stoletje je bila na svetu Angela Kosednar iz Mačkovec, ki je zadnje leto svojega življenja preživela v enoti doma starejših Elizabeta pri Svetem Juriju. Kosednarjeva, ki je avgusta dopolnila sto let, novembra pa se je poslovila, nas je ob obisku sprejela z nasmehom na obrazu.
Kljub častitljivim letom, ki jih je doživela, njen spomin ni pešal, s posebnim čarom v očeh se je spominjala vseh pomembnih trenutkov v svojem življenju. Kot je povedala, je kot otrok živela s staršema in tri leta mlajšo sestro v Mačkovcih, kjer je pomagala na domačiji, močno pa si je želela, da bi se izučila za neki poklic. Z vztrajnostjo in močno voljo ji je to uspelo, na klasični gimnaziji v Ljubljani je opravila petmesečni tečaj za kuharico, po vrnitvi v rodno Prekmurje pa je opravila še praktični izpit in pridobila poklicno kvalifikacijo za kuharico. Izobrazba in izkušnje, ki jih je nabirala ves čas, so ji omogočile, da je štiri leta z možem vodila tudi gostinsko podjetje Pindža.
Če ji je bilo poklicno življenje dokaj naklonjeno, pa je v zasebnem življenju doživela več težkih trenutkov. Njena mlajša sestra je po hudi bolezni umrla v 23. letu. Kosednarjeva se je tudi na prigovarjanje ožje družine poročila z vdovcem po pokojni sestri, prevzela vzgojo njunih dveh hčera, ena je bila stara manj kot pet mesecev. Kasneje sta se jima rodila skupna otroka, najprej hčerka Dragica, nato še sin Boris, ki ju je mama oba preživela. Hčerka je namreč umrla v 65. letu, sin pa v 35. letu. Kljub temu Angela ni ostala sama, otroka in vnuki po sestrini strani, za katere se je vse življenje razdajala, so bili z njo vse do zadnjega trenutka.
Niso pomembne le številke
Če ostanemo pri številkah, ne moremo mimo krvodajalca Marijana Vuzema iz Murske Sobote, ki je marca letos še zadnjič daroval kri. Z dopolnitvijo 66 let je namreč presegel starostni okvir za darovanje krvi, ki je pri nas za moške od 18. do 65. leta. V letih aktivnega krvodajalstva je kri daroval 140-krat, kar pomeni, da je skupno daroval približno 60 litrov krvi, pri tem pa pomagal 420 ljudem. Kot je povedal, je izredno ponosen nase, nikoli pa ni lovil lovorike. »Vesel sem, da lahko nekomu pomagam,« je takrat povedal.
Lovorik s pisanjem knjig ne lovi niti upokojeni profesor geografije in zgodovine Aleksander Ružič iz Gornjih Petrovec, ki je v letu 2025 pri založbi Zavod Volosov hram izdal že četrto zbirko novel in črtic. S pisanjem leposlovnih del se je začel aktivno ukvarjati po upokojitvi oziroma po letu 2012. Kot je povedal, želi s pisano besedo ohraniti spomine in pripovedovanja goričkih ljudi, na neki način pa se želi skozi različne zgodbe, ki so tako resnične kot deloma izmišljene, oddolžiti svoji duši.
Uspešen pri doseganju zastavljenih ciljev, ki mu napolnijo dušo, pa je bil tudi Mitja Zagorc iz Kramarovec, ki je velik ljubitelj predelanih avtomobilov. Od mladih nog je veliko časa preživel v avtomehanični delavnici, kasneje se je iz tega rodila želja, da bi se ukvarjal s predelavo avtomobilov oziroma avto tuningom.
Številne vložene ure v to dejavnost, trud in ogromno znanja so se mu sčasoma obrestovali. Bil je namreč eden od 48 izbrancev, ki so imeli priložnost predstaviti svoj avtomobil na največjem evropskem tekmovanju v avto tuningu v Nemčiji. Zagorc se je v konkurenci 30 tisoč posameznikov uvrstil v finale in dosegel 8. mesto, s tem pa postal za zdaj daleč najuspešnejši Slovenec na tem tekmovanju.
Povezuje jih ustvarjalnost
Če torej domišljiji pustimo prosto pot, lahko nastane marsikaj. Tako pravi tudi Andreja Bitenc iz Mestne občine Murska Sobota, ki je v letu 2024 postala kvačkarica leta, njeno zgodbo o ustvarjanju pa smo predstavili v začetku februarja. Bitenčeva se je nad ročnimi deli navdušila že v otroštvu, predvsem po zaslugi mame. Poleg kvačkanja se tako ukvarja še s šivanjem gobelinov, izdelovanjem makramejev, pletenjem. Kot pravi, s tem izživlja svojo ustvarjalno domišljijo, ta pa po njenem mnenju nima mej.
Ročnih del sta se lotili tudi Maja Dervarič in Valentina Vučak. Razlog, zaradi katerega sta se posvetili ustvarjanju, je bil pri njiju izguba. Dervaričeva je v 39. tednu nosečnosti izgubila deklico Olivio, ta težka življenjska preizkušnja pa jo je vodila v spletanje drobnih niti in ustvarjanje angelov v tehniki makrame. Angelčki imajo posebno simboliko, zato se je lotila njihove izdelave, na ta način pa je skušala zapolniti tudi praznino, ki je nastala po težki izgubi. Vsak angelček, ki ga ustvari pod imenom Oliviin dotik, ima dodano tudi posvetilo, to pravi, da je makrame angel nastal iz niti spomina in ljubezni, v spomin na hčerko.
V ustvarjanje okrasnih sveč in dekorativnih podstavkov pa se je po izgubi službe podala tudi Valentina Vučak iz Beznovec. Sveče so bile od nekdaj njena strast, zato se je, ko je ostala doma, lotila njihove izdelave. Vmes je ves čas iskala službo, tako se ji je kmalu nasmehnila sreča, izdelovanje sveč pa je postavila na stranski tir. Po spodbujanju prijateljice se je ponovno posvetila tej svoji strasti in tako že približno leto in pol ustvarja ter uspešno prodaja sveče iz sojinega voska v vseh možnih oblikah.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
