NARA

Splošna knjižnica Ljutomer je tudi v letu 2025 izdala zbornik Zgodovinski listi. Kot poudarja kustosinja v muzejski enoti kulturne ustanove Lea Belec, 31. letnik publikacije prinaša dragocen vpogled v zgodovino kraja in regije ter bogato zbirko prispevkov, ki ohranjajo spomin na pretekle čase. Za Zgodovinske liste, ki jih je tokrat soustvarjalo petnajst avtorjev, sama pa jih je prvič uredila, si želi, da bralce popeljejo v zgodbe naše preteklosti, razkrijejo nova spoznanja in poglobijo razumevanje zgodovine ter dediščine, ki oblikuje naš prostor in skupnost.

Ines Baler

Ker je Občina Ljutomer leto 2025 razglasila za leto prleških vrednot in Grossmannovega filma, se uvodni prispevki navezujejo na jubileje. Sandi Jesenik je napisal prispevek z naslovom Filmski potenciali prleške regije, v njem pa spomnil, kako je Karol Grossmann leta 1905 posnel prvi filmski zapis, ob tem pa opisal delo mlajših generacij filmarjev, ki se zgleduje po znamenitem predhodniku. V današnjem času poskušajo ustvarjati z novim znanjem in tehnološkim razvojem, ki ga Grossmann ni imel.

Maja Hajdinjak

Jesenik je posebej omenil vidne filmske ustvarjalce Vitomirja Kavčiča, Tino Ščavničar in Blaža Slano, ki s svojim delom že zaznamujejo prleški prostor. Nadalje je Dušan Prelog zapisal več o 60-letnici Ljutomerskega okteta, Belčeva pa o stoti obletnici odprtja katoliškega doma. Gre za današnji dom kulture v Ljutomeru, pri gradnji katerega so takrat sodelovali župnija in prostovoljci. 

Jure Zauneker

Niko Šoštarič je za zbornik prispeval sestavek Od cehov do strokovnih sekcij v obrtno-podjetniških združevanjih, v njem pa omenil, da letos mineva sto let, odkar se je sestal odbor prve obrtne razstave v Ljutomeru. Piše še o cehih, o ustanovitvi vajeniške šole v Ljutomeru, o združenju obrtnikov in gostincev tamkajšnje občine, o družinskih navezah ... Pri zadnjih je omenil kovaštvo Žibratovih z Mote, mizarstvo Filipič iz Babinec, slaščičarstvo Škrajnar ter lončarstvo Žuman iz Ljutomera. Prav tako boste bralci v zborniku našli seznam obrtnikov leta v ljutomerski obrtno-podjetniški zbornici. 

Jure Kljajić

Kdo so Prleki?

Poglavje Zgodovinski utrinki prinaša prispevke desetih avtorjev. Z zapisom So Slovani že Prleki ali kakši Prleki to zej? ga odpira muzejska svetnica iz Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd. »Naslov je kritično usmerjen v posplošene vire, ki pojem Prlekije postavljajo v 16. stoletje oziroma v 19. stoletje, hkrati pa je izbran in zapisan z zavedanjem, da je vprašanje identitete pogosta raziskovalna tema humanistične vede in pomembna čustveno-intimna drža nosilcev družbenih vlog,« je pojasnila in dodala, da se ji poraja vprašanje, v kolikšni meri je Prlekija pojem za lokalno identiteto. Odgovor, vsaj delnega, boste dobili z branjem zanimivega in z viri podprtega zapisa. 

V nadaljevanju je Franc Križnar predstavil skladatelja, dirigenta, publicista in pedagoga Cirila Cvetka, ki je izhajal iz Vučje vasi, z bratom Dragotinom in še enim skladateljem, Slavkom Ostercem, pa poskrbel za prleški glasbeni opus. Uroš Koštric, profesor zgodovine in geografije, je orisal življenje Ivana Jeriča, poudarek pa dal dogodkom v prevratniških letih 1918 in 1919. 

Ines Baler

Karmen Rauter, profesorica na Osnovni šoli Janka Ribiča Cezanjevci, je avtorica prispevka Beroče kapljice kulturne dediščine - 50 let izhajanja šolskega glasila. V njem je predstavila izsledke raziskovalne naloge učenk Klare Polanec in Ane Tise Šumak, ki sta dokazovali pojavnost kulturne dediščine v glasilu, raziskali ozadje poimenovanja glasila, produkcijo šolskega glasila skozi leta, analizirali naslovnice ter preverili, kako dobro šola opravlja arhivsko vlogo. Sodelavka Rauterjeve Nataša Pušenjak se je prav tako posvetila jubileju šolskega glasila, vendar ga raziskovala z etnološkega vidika. Ugotovila je, da so se v glasilu skozi zgodovino največkrat pojavljali zapisi, fotografije ali ilustracije o starih ljudskih običajih ob posameznih praznikih, starih ljudskih igrah, stavbah in dogodkih lokalnega pomena. 

Vojna in sodstvo

Marsikaj zanimivega je moč najti v prispevku Saša Radovanoviča, v katerem je obdelal nemške radarske postaje v Stari Novi vasi leta 1944. V njem piše, da je zavezniško letalsko poveljstvo v Italiji 21. decembra 1944 ob pregledu izvidniških posnetkov ugotovilo, da je 35 kilometrov vzhodno od Maribora na zahodni strani Stare Nove vasi kompleks več nemških radarjev. 

AFHRA

»Postajo so sestavljali radar Jagdschloss, dva radarja Freya, dva velika radarja Würzburg in oddajni radijski stolp Benito D/F Pylon,« je opisal. Dodal je, da je bil Jagdschloss nemški radar za zgodnje opozarjanje in bojni nadzor, razvit pred začetkom druge svetovne vojne. Je zgodovinsko pomemben kot prvi radarski sistem, ki je imel prikazovalnik položaja letala. Radar Freya je bil namenjen za zgodnje odkrivanje letal, Würzburg, glavni nemški radar, pa je deloval na nizkofrekvenčnem UHF-pasu. 

Znani zgodovinar in raziskovalec Ivan Rihtarič je napisal prispevek Sodstvo v okraju Ljutomer v obdobju 1945–1950. V njem je med drugim zbral kazensko politiko, primere obsojenih oseb ter odmevne sodne procese. Eden teh je bila javna sodna razprava proti razbijačem KDZ na Cvenu. Očitali so jim, da so s kaznivimi dejanji za velike količine žita, mesa in masti oškodovali državni prehranski fond. Pred sodiščem so se zagovarjali Branko Puconja, Franc Kovačič in Matija Sever, obtožena pa sta bila še Andrej Roškar in Franc Vargazon. Obsodili so jih na različno dolge zaporne kazni, kaznovali pa tudi z odvzemom državljanskih pravic.

Ines Baler

Profesor obramboslovja Anton Kosi je pisal o nastanku in razvoju teritorialne obrambe v Ljutomeru. Spomnil je na pomen teritorialne obrambe, na njen razvoj v Občini Ljutomer, štiri razvojna obdobja in najpomembnejše osebnosti. »Januarja 1995 se je teritorialna obramba preimenovala v Slovensko vojsko. Odgovore na vprašanje, ali je predhodnica Slovenske vojske ali ne, prepuščam strokovnjakom. Moje preprosto videnje pa je naslednje: Vsi teritorialci so čez noč postali pripadniki Slovenske vojske v istih uniformah. Zamenjale so se le oznake,« je zapisal v svojem sklepu. 

Biologinja Špela Pungaršek je obdelala herbarij Ljutomerčana Janeza Krstnika Flysserja iz leta 1696, ki je najstarejši na Slovenskem in nazorno dokumentira, kako so v renesansi izdelovali prve zbirke posušenih rastlin. V herbariju je 993 rastlin, poimenovanih z latinskimi in ponekod nemškimi imeni, razširjenih od obalnih območij do gorskih vrhov, mnoge vrste so gojene, je zapisala.

Maja Hajdinjak

Ob koncu zbornika pa še Darko Knez, kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, predstavi razstavo Vonj po tobaku, ki je bila poleti na ogled tudi v Ljutomeru. V zapisu se je dotaknil tudi gojenja tobaka v preteklosti v Prlekiji in med drugim poudaril, da čeprav je danes pridelava tobaka v tem delu Slovenije skoraj povsem zamrla, je njen zgodovinski pomen ostal živ v spominih starejših generacij in lokalni dediščini. 

Ines Baler

»Največji razmah je gojenje tobaka doživelo med obema svetovnima vojnama in še nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. V tem obdobju je skoraj vsaka večja kmetija v Prlekiji imela vsaj nekaj vrst tobaka, pogosto posajenega na posebej obdelanih njivah v bližini domačij,« je spomnil. Kot je sklenil, danes tobaka v Prlekiji skoraj nihče več ne goji, ta del agrarne dediščine pa prinaša dragocen vpogled v preteklo življenje lokalne skupnosti in ponuja priložnost za razmislek o spreminjajočem se odnosu med človekom, zemljo in gospodarstvom.