Če v grobem družbo razdelimo na tri skupine ljudi: so ljudje, ki jim je bilo že ob rojstvu marsikaj položeno v zibelko in lagodno živijo dalje, so ljudje, ki so se rodili v neki srednji razred in se zavedajo, da je za uspeh potrebno delo, potem pa so ljudje, ki so že rojeni v krute usode in se iz tega klobčiča nesreč nikakor ne morejo ali znajo izvleči.
Ko spoznaš ljudi iz tretje skupine, če le imaš v sebi kanček empatije, hudo zaboli in stežka verjameš, kako zelo veliko trpljenja je lahko naloženega na ramena ene osebe. Zakaj je tako, nikakor ne moremo razumeti, lahko le prisluhnemo in pomagamo, kakor pač vemo in znamo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Radgonsko podjetje tudi pod lupo inšpektorja za delo
Inšpektorji so letos trikrat preverjali razmere s področja delovnih razmerij.
So pa ljudje, ki ob krutih usodah pomislijo na zarote, morda celo na to, da so si za nastalo situacijo krivi sami, zato naj se iz nje tudi sami rešijo. Do neke mere je to verjetno res, a če bi se znali iz tega rešiti, bi verjetno lahko sčasoma prešli tudi v drugo skupino ljudi. Problem je v tem, da velikokrat sami preprosto ne znajo in ne zmorejo. Izredno naivno pa je misliti, da se ljudem iz drugih dveh skupin kaj takšnega, da bi se znašli v stiski, ne more zgoditi. To je podobno zmotno mišljenje kot tisto, da mi pa ne moremo hudo zboleti ali se poškodovati ali imeti prometno nesrečo.
V resnici lahko vsakogar od nas doleti kar koli, kar potem bistveno spremeni tok našega življenja. Morda zaradi bolezni izgubimo službo, ker nismo več sposobni za delo, ostanemo brez dohodkov, po možnosti z dolgovi. Zelo hitro lahko zdrsnemo od tistih, ki lahko pomagajo drugim, do tistih, ki pomoč potrebujejo. Zato je ključnega pomena, da se v takih trenutkih najdejo ljudje, ki stisko prepoznajo in pomagajo, ne da bi kar koli pričakovali v zameno.
Naši svetovi so tako zelo vzporedni, da se mnogim niti ne sanja, da ta trenutek med nami živijo ljudje, ki si le stežka privoščijo hrano. Ki kupujejo le izdelke, ki so v akciji, ki kdaj ne jedo, da bo ostalo otroku. To se ne dogaja nekje daleč od nas, ampak tukaj in zdaj, med nami. In tega žal ni malo, je pa stigma zaradi revščine izjemno huda.
Samo s projektom Botrstvo, ki je nastal leta 2010 pod okriljem Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, so do začetka letošnjega leta pomagali 13 tisoč otrokom, pri čemer je sodelovalo skoraj 10 tisoč botrov. Skupaj pa so v trinajstih letih delovanja uspeli zbrati več kot 30 milijonov evrov in tako otrokom in mladostnikom vrnili prihodnost.
Pri projektu Botrstvo lahko pomaga vsak, ali z enkratnimi donacijami ali s tem, da postane boter. Zveza prijateljev mladine Moste - Polje vsakomur, ki se to odloči postati, dodeli otroka, mu opiše njegovo usodo, nato pa donator sam določi znesek, ki mu ga vsak mesec nameni.
Nisem sociologinja, da bi zares poznala rešitve, kako prehajati iz ene skupine ljudi v drugo, se pa gotovo lahko vsi skupaj potrudimo, da ljudem pomagamo ali vsaj ne otežujemo življenja. Ko nekdo zbere dovolj poguma, da nekomu na glas pove, da potrebuje pomoč, se v svojih očeh zelo poniža, je osramočen in poražen od življenja. V takih trenutkih ne potrebuje pametovanja bolje situiranih ljudi, ampak bližino sočloveka. Toplo besedo, pogovor in pomoč. Siti lačnega res težko razume, lahko se pa vsaj potrudi razumeti.