Konkreten primer je šolstvo, kjer sem zaposlena več kot 27 let. Ko sem začela kariero, je sistem deloval dokaj preprosto. Učitelj je v razred prišel z dnevnikom in redovalnico, ki sta bila uporabna tudi za vzdrževanje discipline. Če je med poukom nastal nemir, je z dnevnikom udaril ob kateder in v trenutku je nastala smrtna tišina. Isto se je zgodilo, ko je odprl redovalnico. Takrat so vsi vztrepetali in čakali, kdo bo žrtev, saj napovedanega ocenjevanja ni bilo. Poročila ob koncu ocenjevalnega obdobja smo pisali z roko, prav tako spričevala, obvestila staršem, učne priprave, osebne liste, matične knjige in drugo dokumentacijo. Nič ni bilo digitalno, a dokumentacije je bilo v primerjavi z danes vsaj za polovico manj. Učitelj je bil takrat v prvi vrsti učitelj. Odnose smo gradili na zaupanju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tako bodo prihodnji teden poslovali nekateri krajevni uradi
Z Upravne enote Murska Sobota so sporočili, da bodo prihodnji teden nekateri krajevni uradi poslovali po spremenjenem delovnem času.
Sodobna tehnologija nam je marsikaj olajšala, a nam je vzela človeškost in pristnost. Novi predpisi in zakoni nam nalagajo vedno več birokracije, čeprav v javnosti pogosto poslušamo floskule o debirokratizaciji. Treba je voditi tisoč evidenc, izpolnjevati preglednice, pisati poročila, zapisnike, evalvacije. V očeh nadzornih in svetovalnih institucij je dober učitelj tisti, ki ima vse lepo zapisano. Papir pač vse prenese, tudi različne neumnosti. Zaradi nenormalne količine administrativnih del pogosto trpi neposredno pedagoško delo, a glavno je, da so cilji, kriteriji, kompetence in veščine vzorno zapisani in dodelani, skratka da na papirju vse »štima«. Učitelj je postal birokrat, saj na koncu več časa porabi za to kot za delo z učenci.
Ena izmed zadnjih neumnosti je evidentiranje delovnega časa. Razumem, da marsikje prihaja do izkoriščanja delavcev, pa tudi obratno, da ponekod izkoriščajo zaposleni, a vseeno učiteljev ne bi smeli metati v isti koš z delavci za tekočim trakom ali na gradbišču. Učitelj, ki svoje delo jemlje kot poslanstvo, ne more evidentirati prisotnosti ne delovnem mestu v urah in minutah, saj se znanje ne vrednoti s časom. Šole imamo s tem veliko težav. Na naša vprašanja ne zna nihče natančno odgovoriti. Vedo le, da je evidentiranje obvezno. Sprašujem se, komu na čast. Bomo zato boljša šola? Kaj bodo od tega imeli naši učenci? Na raznorazne nesmisle ravnatelji ves čas opozarjamo resorno ministrstvo, a naših pripomb nihče ne upošteva. Zdi se mi, da nikoli niti ne dobimo pravega sogovornika. Vsi se otepajo odgovornosti, ponavljajo neke splošne informacije, ko zahtevaš konkreten odgovor, pa zanj ni nihče pristojen. Odpravijo te z izgovorom, da bomo vsa navodila dobili pravočasno. No ja, okrožnico smo dobili v četrtek, evidentiranje naj bi začeli takoj v ponedeljek. Kot da bi se nekdo norčeval iz nas. Pri vsem skupaj pogrešam tudi oglašanje sindikalnih veljakov. Ko gre za denar, so v javnosti zelo glasni, tokrat pa jih ni bilo slišati.
A zakon je zakon, četudi je slab. Če se hočemo zavodi in ravnatelji izogniti denarni kazni, ga moramo upoštevati, čeprav nam niti tisti, ki so ga napisali, ne znajo razložiti, kako ga izvajati v praksi. Iz evidentiranja so izvzete nekatere skupine, med drugim poslanci, župani, visokošolski učitelji, funkcionarji, direktorji. Ne vem, kam spadamo ravnatelji. Nismo strokovni delavci, nismo direktorji, očitno smo neka pozabljena skupina. Podvrženi smo evidentiranju, čeprav je delovni čas pri nas zelo specifičen. Naš delovnik ne traja od sedmih do treh in se ne konča, ko zaklenemo vrata pisarne. Naj torej ne dvignem telefona, ko me zvečer pokliče delavec in mi sporoči, da je zbolel? Ko se zunaj mojega delovnega časa pokvari centralno ogrevanje ali pušča streha? Če se na šolskem dvorišču ali v telovadnici zgodi incident? Naj ne berem nujnih okrožnic ministrstva, ki kot nalašč prihajajo v poznih popoldanskih urah? Naj ignoriram občinske in lokalne prireditve, delovne sestanke in srečanja, ki so zunaj mojega uradnega delovnega časa? Delo enostavno mora biti opravljeno. Škoda časa, saj bi ga lahko porabila za kaj drugega, bolj smiselnega. Samo še ena nova, dodatna evidenca, ki je sama sebi namen. No ja, pa inšpektorju, ki bo morda prišel naokrog.
Kolikor slišim, tudi na drugih področjih ni bolje. Obljube o debirokratizaciji ostajajo zgolj obljube, mi pa postajamo vedno večji birokrati.