V preteklosti se mu je posvečalo več pozornosti, povsod so bile proslave in zabave, danes pa nekako izgublja veljavo. Petindvajseti marec je v Sloveniji materinski dan, posvečen vsem materam. Pri nas sovpada s cerkvenim praznikom Marijinega oznanjenja, v različnih državah pa ga praznujejo na različne datume. Med obema ženskima praznikoma je 10. marca v večini krščanskih Cerkva praznik 40 mučencev ali mučenikov. Čeprav življenje sodobnih moških ni ravno mučeniško, se radi sklicujejo na ta praznik in opozarjajo ženske na svojo trnovo pot. Gre predvsem za simboliko, a prav je, da se ženske vsaj enkrat na leto spomnimo moških in jim priznamo, da je življenje z njimi včasih naporno, brez njih pa bi bilo pusto in prazno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Senčna stran praznika dela) Država ne spoštuje svojih delavcev, stavka belih ovratnikov v posmeh socialni državi
V senci številnih dogodkov ob 1. maju, ki kažejo na priljubljenost praznika dela med ljudmi, se je odvijala več kot stoti dan stavka zdravnikov in zobozdravnikov ter več kot sedemdeset dni stavka operaterjev na številki za klic v sili 112. Od januarja stavkajo še zaposleni na upravnih enotah, ti s 15. majem napovedujejo zaostritev stavke s prekinitvijo dela s srede na vse delovne dni in na opravljanje samo nujnih nalog.
Vloga ženske v družbi se je skozi leta močno spremenila. Ženske v sodobnih družbah imamo volilno pravico, naše prednice so nam izborile emancipacijo. Na papirju smo torej popolnoma enakopravne z moškimi. Pa je v resnici tako? Če pogledamo politiko, smo ženske po zastopanosti spola daleč zadaj. Nekateri kot vzrok navajajo našo poklicanost k družinskemu življenju in vzgoji otrok, čeprav je to zgolj stereotip, saj znajo moški enako dobro poskrbeti za otroke in gospodinjstvo. Časi, ko je ženska spadala samo za štedilnik, k pralnemu stroju in otrokom, so že zdavnaj mimo. Spet drugi poudarjajo žensko krhkost in občutljivost. V politiki je treba imeti trdo kožo, a dvomim, da je moška koža toliko bolj trda kot ženska. Ali pač? Pri nekaterih človek res dobi občutek, da imajo kožo iz usnja, saj jim nič ne pride do živega. Tudi ko jih zalotimo s prstom v marmeladi, nas prepričujejo, da je kriva marmelada, ne oni.
V družbi velja neko nenapisano pravilo, da ženske rade dosti govorimo. V času socializma je bil moderen klepet ob kavi in cigareti tako doma kot tudi na delovnem mestu, imenovali smo ga čik pavza. Ker takrat še ni bilo interneta, so taki klepeti imeli predvsem vlogo rumenega tiska. Danes je drugače – čik pavze so redke, sploh v zasebnih podjetjih, v času epidemije je druženje prepovedano, prek socialnih omrežij se novice še hitreje širijo, na žalost tudi lažne. Čim bolj je novica napihnjena, tem bolj je zanimiva. O razlikah med moškimi in ženskami je težko govoriti, saj mnogi objavljajo pod lažnimi identitetami. V anonimnosti je veliko lažje komentirati in kritizirati, tam se pokažejo najtemnejše strani človeškega karakterja, popustijo vse zavore, saj nasprotniku ni treba gledati v obraz. A na splošno v življenju velja, da ženske raje in hitreje vrtimo jezik kot moški.
V politiki glede zgovornosti večje razlike med spoloma ne opazim. Redki politiki in političarke svoje misli povedo kratko, jedrnato, tako da se po koncu njihovega govora da narediti pameten povzetek. Večina jih govori na dolgo in široko, govorijo lahko eno uro, a se človek na koncu sprašuje, kaj so sploh povedali. V politiki očitno veljajo drugačna pravila – kvantiteta je pomembnejša od kakovosti oziroma čim bolj stvar zapleteš, tem manj ljudje razumejo, kar je morda celo cilj. Spol pri tem ne igra nobene vloge. Lahko bi navedla veliko primerov, a se bom raje ugriznila v jezik, saj se tudi moj včasih preveč vrti (sem pač samo ženska).
V zadnjem času se veliko omenja (ne)kultura javnega govora. O razliki po spolih nisem zasledila nobenih raziskav, a vsakodnevne objave v medijih so živ dokaz, da razlika vendarle je. Pri ženskah opažam manj sovražnega govora, kritika je večinoma izrečena na dostojen in še sprejemljiv način. Ne želim vseh moških metati v isti koš, a nekateri v svojih izjavah vsakodnevno prekoračijo zdravo mero okusa, kar se pri ženskah zgodi redkeje. Pravega vzroka za to ne poznam, lahko pa je kriva zgolj ženska mentaliteta. Morda znamo ženske samo bolj spretno vse skupaj zaviti v celofan.
Če priznamo ali ne, med spoloma obstajajo razlike, vidne in nevidne. Politike se že od nekdaj drži slab sloves, zato še toliko bolj občudujem ženske, ki se odločijo zanjo, saj so zaradi svoje manjšinske zastopanosti toliko bolj izpostavljene. Včasih imam občutek, da gre za krdelo hijen, ki prežijo na plen in čakajo na primeren trenutek, da ga raztrgajo.
Ženske kljub vsemu držijo neko ravnovesje: v politiki, družbi, družini, povsod. Kljub navidezni krhkosti znajo biti močne, ko je to treba, sposobne so nositi težje breme, kot mislijo, da ga zmorejo, hkrati pa znajo biti nežne, ko je pravi čas za to. Pravijo, da ženske v hiši podpirajo tri vogale. V svetu politike jih je absolutno premalo. Morda pa se ravno zaradi tega mnogokrat majejo temelji.