Koronavirusna bolezen je lani upočasnila svet, v prvi vrsti boja z nevidnim sovražnikom pa so stali in še vedno stojijo zdravstveni delavci. Ti so se nemalokrat znašli na robu moči, ko so pacientom tako ali drugače pomagali prebroditi težke čase bolezni. Medijska hiša Vestnik je z akcijo Pomurski zdravstveni delavec 2020 želela vsem nameniti posebno pozornost, bralce tiskane izdaje in uporabnike spletne strani vestnik.si pa pozvala h glasovanju za tistega človeka, ki jim je najbolj pomagal, da so lažje prestali stisko in premagali bolezen.
Koga ste izbrali?
- V kategoriji družinski zdravnik ste največ glasov namenili Leonu Kövešu, dr. med., specialistu družinske medicine.
- V kategoriji medicinska sestra oz. zdravstveni tehnik je največ glasov prejel Mitja Domonkoš.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Prva finalistka je Gorica, Beltinci izpadli po enajstmetrovkah
Nogometaši drugoligaša iz Beltinec so v goriškem športnem parku lovili prvi nastop v finalu slovenskega pokalnega tekmovanja. V polfinalu so doslej igrali le v sezoni 1994/1995, ko jih je izločila soboška Mura.
Empatija in posluh za pacienta
Leon Köveš od jeseni 2018 deluje kot specialist družinske medicine, slabi dve leti ima ambulanto v Zdravstvenem domu Murska Sobota. Po študiju na ljubljanski medicinski fakulteti se je vrnil v Prekmurje in odločitve, da bo delal v domači regiji, nikoli ni obžaloval. Kaj poleg strokovnega znanja navaja kot najpomembnejše lastnosti družinskega zdravnika? »Vsi zdravniki imamo strokovno podkovanost, sploh v družinski medicini pa je treba znati, ob tem da pacientu pomagaš, tudi prisluhniti, ga včasih potolažiti, mu verjeti, ko ima težave. Imeti moraš sposobnost empatije in pacient ne sme biti zgolj številka.«
Družinski zdravnik poudari, da je v minulem času najhujšo stisko zaznal pri starejših, sploh pri tistih, ki so živeli sami, niso mogli v drugo občino, imeti stikov z otroki, vnuki in niso vešči komunikacijskih sredstev. »Nikomur ni bilo lahko, ampak zdi se mi, da so mlajše generacije lažje ohranile stike s prijatelji prek modernih komunikacij, starejši pa so bili zaradi tega prikrajšani. Zaradi tega smo v ambulanti prejeli kak klic več, da so z nami navezali stik in smo jih vsaj malo potolažili.«
Ima poseben čut za človeka
Mitja Domonkoš je junija 2019 začel delati v skupnostni psihiatrični obravnavi v ZD Murska Sobota, ko pa se je lani spomladi začel prvi val epidemije in so vzpostavili ambulanto za covid-19, so ga vključili v novo ekipo. »Na začetku so bile nočne izmene kar hude, veliko ljudi je zagrabila panika. Zvečer so dobili pozitiven rezultat, ponoči pa klicali, da jim razbija srce, da se jim dviga tlak. Težave niso bile toliko posledica covida, bolj strahu in panike. Seveda imajo še zdaj veliko vprašanj, ampak zdaj se že več ve o virusu in tudi mi imamo več izkušenj, zato nam je lažje odgovarjati in svetovati,« pove.
»Odlična ekipa smo, povezani in drug drug drugemu pomagamo,« pravi in doda, da gre zelo rad v službo. V kolektivu pa se znajo tudi pošaliti in se tako z nasmehom vrniti nazaj na delo. »Meni 12 ur mine, kot bi mignil. Še po tako dolgem delovniku ne greš takoj domov, ampak pomagaš, če kdo kaj potrebuje, ali pa samo malo skupaj posedimo. Naše delo je bilo v minulih mesecih zelo zahtevno, ob takih sodelavcih in takem sodelovanju smo veliko lažje šli skozi vse. Če je dobra ekipa, se to čuti navzven,« pristavi.
Leona Köveša in Mitjo Domonkoša podrobneje predstavljamo v novi številki Vestnika. Spregovorila sta o svoji poklicni poti, razmerah in spremembah, s katerimi sta se soočala v minulem letu, in o odnosu s pacienti.