Okrepčevalnica Derviši je v starem mestnem jedru Lendave, iz nje pa v toplejših mesecih že vrsto let odhajajo nasmejani otroci in odrasli s sladoledi v rokah. Obiskovalce danes sprejme in postreže že četrta lendavska generacija iz družine albanske narodnosti Derviši. Ta je v Lendavi že več kot stoletje in je prišla iz Tetova v Makedoniji. Iz četrte generacije je tudi Abdilqerim Derviši, ki ga njegovi prijatelji in znanci kličejo Čerim. Za kakovostno ponudbo sladoleda in slaščic v družinskem podjetju skrbi skupaj s stricem Neđadijem Dervišijem, ki ga prijatelji in znanci kličejo Neđo. Neđo je pred petimi leti prejel plaketo občine Lendava, na katero je zelo ponosen. Plaketo so mu podelili za njegovo pripadnost Lendavi, človeški odnos do soljudi in mesta, za povezovalno in družabno vlogo ter za odličen sladoled, kot so zapisali v obrazložitvi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vrbanec pred tekmo z Olimpijo: "Mislim, da imamo vse možnosti, da jim zagodemo"
Matic Vrbanec je pred prihajajočim obračunom z Olimpijo delil svoja pričakovanja in razmišljanja.
Zgovorna brata Neđo in Rafis
Tisti, ki so pred več kot desetletjem obiskovali to slaščičarno, se spominjajo dveh prijaznih slaščičarjev Neđa in Rafisa, ki sta jim postregla in se z obiskovalci tudi pogovorila. Rafis je pred desetimi leti umrl. Ob zelo komunikativnih bratih so pomagali še drugi člani družine, v slaščičarni pa so ves čas bili tudi najmlajši družinski člani, ki so tako spoznali veliko ljudi iz Lendave in od drugod, pravi Čerim. Obiskovalci danes lahko tudi posedijo v gostišču ali pred njim, kjer je lep razgled po starem mestnem jedru Lendave z meščanskimi zgradbami, starimi več kot stoletje, kakršna je tudi ta, v kateri je okrepčevalnica. Zgradba je spomeniško zaščitena in družina za njo v skladu s tem tudi skrbi in jo obnavlja.
Za postrežbo gostom običajno poskrbi Čerim (Abdilqerim, op. p.), ki mu pri tem dela družbo žena Arbnora. Čerim pravi, da je družina vedno bila močno navezana na Makedonijo, kjer so se na dopustu po napornem delu spočili in sprostili v družbi sorodnikov in prijateljev. Tja so običajno šli na obisk pozimi, saj je bilo poleti veliko dela. Kljub temu da so že vrsto let v Sloveniji, so se vezi s sorodniki ohranile in jih večkrat obiščejo.
Tudi sam se rad poda tja: »Veliko pristnih vezi se je že prva desetletja po prihodu družine v Lendavo stkalo tudi tukaj, s Slovenci, Madžari, Hrvati in prebivalci drugih nacionalnosti. V tem multikulturnem okolju so bili prišleki vedno zelo dobro sprejeti, če so doprinesli k razvoju kraja in se dobro vključili v življenje mesta. Naša družina s tem ni imela nikoli težav. Še posebej veseli pa so naših prednikov bili otroci iz Lendave in okoliških krajev, ki so lahko kupili dober sladoled. Za nas in naše prednike so vedno bila največja nagrada nasmejani otroci, ki so bili zadovoljni z našim sladoledom.« Pred stoletjem so ponujali le dve ali tri vrste sladoleda, sedaj pa je že veliko različnih okusov.
Velika novost za mesto
Njegov pradedek, ki mu je bilo ime enako kot njemu – Abdilqerim –, je leta 1920, torej takoj po prvi svetovni vojni, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, prišel v Lendavo s stricem kot sezonski slaščičar. To pomeni, da je bil v mestu le v toplih mesecih, ko je izdeloval in prodajal sladoled, potem pa se je vrnil v Makedonijo. Za sezonsko delo je potreboval dovoljenje države in lokalne skupnosti. »To je bila za Lendavo velika novost, saj takrat ni bilo veliko slaščičarn. Najbližji sta bili v Murski Soboti in Čakovcu. Lendava pa se je v tem obdobju razvila v pomembno mesto in križišče poslovnih poti, dovolj veliko, da je lahko slaščičar preživel družino s svojo dejavnostjo,« je spomnil sobesednik.
Na začetku pradedek še ni imel lokala, ampak je sladoled prodajal tako, da ga je vozil naokrog s kolesom v za to prirejenem prostoru in v posodah, v katerih je ohranjal nizke temperature. Sladoled je izdeloval ročno, kar je zahtevalo veliko mešanja, nizko temperaturo pa je ohranjal z ledom iz ledenic, ki so bile skopane v bližnje hribe Lendavskih Goric. Ledenice so bile zelo dobro izolirane z glino in je bil led v njih tudi v bolj vročih mesecih.
Lokal je odprl šele dobrih deset let po prihodu v starem mestnem jedru Lendave, na drugi lokaciji, kot je danes. Prodajo sladoleda so pozneje dopolnili še s prodajo napitkov in peciva. Zgradbo, v kateri je bila slaščičarna, so v sedemdesetih letih podrli, ker so tam zgradili trgovino oziroma blagovnico. Zato so se preselili v prostore, v katerih so še danes, prostori nekdanje blagovnice v sosednji stavbi pa so sedaj prazni.
»Po pradedkovi upokojitvi je slaščičarno vodil dedek Nazmi, potem pa sta z njegovim delom nadaljevala njegova sinova Rafis in Neđadij. Otroke in druge ljubitelje sladoleda sta tudi onadva večkrat razveselila po drugih lokacijah v Lendavi in v sosednjih vaseh, kamor sta ga pripeljala na prirejenem kolesu,« se je še spominjal Abdilqerim Derviši. Prodajala sta ga tudi na proščenjih in drugih prazničnih dogodkih, kjer se je zbralo veliko ljudi.