Vlada Republike Slovenije je konec novembra podprla novelo zakona o javni rabi slovenščine. Ta je bil sprejet leta 2004 in z manjšimi popravki dopolnjen leta 2010. Od tedaj je minilo dobro desetletje, v tem času pa se je zelo spremenila družbena stvarnost, predvsem na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki močno vplivajo tudi na rabo slovenskega jezika. S tem namenom se je lansko jesen na pobudo ministrstva za kulturo ustanovila medresorska delovna skupina za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine. Ta se usmerja na slovenski jezik v digitalnem okolju, v operacijskih sistemih računalnikov, pametnih telefonov, avtomobilov ter drugih naprav, ki prek besedilnih in govornih vmesnikov komunicirajo z uporabniki.
V Sloveniji je že vrsto let na tržišču podjetje Apple, ki pa kljub številnim uporabnikom telefonov iPhone in drugih izdelkov svojih operacijskih sistemov in storitev ne omogoča v slovenskem jeziku (medtem je Windows svoj operacijski sistem poslovenil že pred skoraj tridesetimi leti), kar je sporno z vidika enakopravnosti jezikov v Evropski uniji, obenem pa vsaj nekaterim slovenskim državljanom otežuje ali onemogoča dostop do storitev informacijske družbe. Prav tako je v zadnjih letih prišlo do razmaha ponudnikov pretočnih vsebin, in če recimo HBO omogoča izbiro slovenskega jezika oziroma podnapisov v slovenščini, jih Disney+, Prime in priljubljeni Netflix ne.
Ne izplača se jim
Med prvimi je na ta problem opozorila evropska poslanka Irena Joveva, ki je v zvezi s tem že predlani pisala direktorjem omenjenih multinacionalk, na jezikovno diskriminacijo in kršenje slovenske zakonodaje pa je opozorila tudi na enem od plenarnih zasedanj v evropskem parlamentu. »Na moje zahteve so se zelo hitro odzvala vsa podjetja, ki sem jim pisala, razen Amazona Prima. Ponudnika t. i. pretočnih videovsebin, torej Netflix in Disney+, nista pokazala niti kančka volje, kaj šele motivacije za reševanje problematike neuporabe enega od uradnih jezikov Evropske unije, četudi gre obema na trgu te iste Evropske unije zelo dobro. Med pogovorom ne Netflix ne Disney+ žal nista podala nobenih rešitev, zgolj izgovore. Njune navedbe, ki so med drugim namigovale, da se jim to finančno ne izplača, so bile nesprejemljive. Sama sem jim to tudi zelo jasno povedala in napovedala, da bom rešitev iskala naprej na druge načine, saj je bilo več kot očitno, da bo problematiko treba reševati z zakonodajnimi ukrepi. Dokler tega ne bo, torej zakonsko zavezujoče prepovedi jezikovne diskriminacije na trgu EU (tudi digitalnem), bodo ta podjetja namesto spoštovanja jezikov in nediskriminacije na kateri koli, tudi jezikovni, ravni vsakič rekla, da jim tega preprosto ni treba početi, ali pa bodo problematiko reševala prepočasi,« nam je o tem, ali so njena prizadevanja obrodila sadove, povedala poslanka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Zadeve se je nato lotila v okviru svojih pristojnosti evropske poslanke. Kot ena od parlamentarnih pogajalk v imenu svoje politične skupine v evropskem parlamentu, Renew Europe, je v okviru pristojnosti odbora za kulturo in izobraževanje sooblikovala besedilo akta o digitalnih storitvah, ki je začel veljati avgusta letos. V aktu je določba, ki sicer neposredno ne rešuje problematike jezikovne diskriminacije v kontekstu zagotavljanja podnapisov oziroma izdelkov v slovenščini, a je kljub temu pomembna. Po tej določbi morajo spletni velikani upoštevati jezik države članice ter imeti zaposlene moderatorke oziroma moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, v našem primeru torej slovenščino.
»Še pomembnejše je medtem tisto, kar nameravamo storiti z evropskim aktom o svobodi medijev, besedilo katerega prav te dni končujemo z medinstitucionalnimi pogajanji in bo predvidoma potrjen še v aktualnem mandatu. Besedilo vključuje tudi spremembe na področju jezikovne diskriminacije, konkretno možnost sodelovanja med t. i. nacionalnimi regulatorji (inšpektorati). To pomeni, da bodo v primeru sprejema končnega besedila zakonodaje nacionalni inšpektorati, v našem primeru slovenski, ob ugotovljeni nepravilnosti oziroma kršitvi z vidika diskriminacije uradnega jezika Evropske unije na podlagi določenih mehanizmov lahko zahtevali od inšpektorata iz druge države članice, kjer je sedež podjetja (v primeru Netflixa je to Nizozemska), da te zadeve uredijo. To je pomembno zato, ker se ponudniki pretočnih videovsebin 'izgovarjajo' tudi z navedbo, da nimajo (poslovnega) sedeža v Sloveniji. Gre za princip zakonodaje EU o t. i. državi izvora, na podlagi katerega tuji ponudniki pretočnih videovsebin trenutno niso zavezani k spoštovanju nacionalnih zakonodaj, saj so za evropski trg registrirani v zgolj eni od držav članic, zato spadajo zgolj pod njihov regulatorni režim. To jim omogoča, da se izognejo zakonodaji drugih držav članic. Zato želimo to urediti z dvema členoma o koordinaciji nacionalnih regulatorjev v evropskem aktu o svobodi medijev, a bomo morali za uspešno izvajanje in sistemsko reševanje problematike, predvsem pa zavezujočo določbo in ne zgolj možnost, dopolniti še direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah,« pojasnjuje Irena Joveva, ki pravi še, da ima nekoliko boljšo izkušnjo s podjetjem Apple. »Že na sestanku, ki sem ga imela s predstavnikoma podjetja, pristojnima za EU, je bil odnos povsem drugačen. Zavedala sta se dogajanja, tudi morebitnih zakonodajnih premikov (v Sloveniji), zagotovila sta mi tudi, da v podjetju že delajo na tem, da v menije svojih izdelkov vključijo slovenščino. Naj povem, da sem za preverjanje te trditve uporabila tudi malo svojih izkušenj iz prejšnjega življenja (novinarstva), in lahko povem, da njune navedbe očitno držijo. Je pa res, da nista želela razkrivati nikakršne, niti približne časovnice uresničitve teh navedb, zato mi njuna zagotovila seveda niso zadostovala. Ravno zaradi tega je tako zelo pomembna predvidena sprememba slovenske zakonodaje. V začetku prihodnjega leta se bomo s predstavnikoma Appla slišali še enkrat in sklepam, da imeli še en sestanek, da vidimo, kje smo in kako smo.«
Prenova zakona o jeziku brez jezikoslovcev
Novelo zakona o javni rabi slovenščine je ministrstvo za kulturo v javno razpravo poslalo konec junija lani, prispelo je kar nekaj pripomb, med drugimi je komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU pripombe na ministrstvo poslala dvakrat, v daljši in krajši različici, a po sprejetju novele se je izkazalo, da od teh niso upoštevali nič tehtnega. »Rečeno nam je bilo, kljub temu da nismo poslali zgolj stilskih, ampak tudi vsebinske pripombe, da se tokratna novela zamejuje zgolj na rabo slovenščine v digitalnem okolju in da ni mogoče vseh sprememb dati v enkratni nabor. Nekako smo za zdaj sprejeli argument, da se zakon preoblikuje po etapah, resnično pa pričakujemo, da je to njihovo načrtovanje prenove zakona iskreno in da se bo stvar nadaljevala ter da bomo v nadaljevanju imeli pravico popraviti še druge stvari,« je povedala predsednica komisije Andreja Žele, jezikoslovka in predavateljica na oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Omeniti je namreč treba, da jezikoslovci v pripravljalni fazi pogovorov o noveli zakona sploh niso bili povabljeni k sodelovanju, temveč so jih vključili šele, ko je bila novela dana v javno razpravo. »Pričakovali smo, da bomo zraven od vsega začetka. Nismo bili, zato smo na pogovor povabili predstavnika ministrstva za kulturo in službe za slovenski jezik ter ju prosili, naj nas vendarle vključijo. Obljubili so, da bodo naše predloge vključili, a na koncu nas je delovna skupina, ki je sodelovala pri oblikovanju novele, eliminirala prav s pojasnilom, da se pri noveli omejujejo zgolj na digitalne vsebine. To je neumnost, saj gre za jezik, in smiselno je, da se zraven povabi tiste, ki s tem največ delajo,« je še povedala Želetova.
Pripombe komisije so se nanašale na več členov predloga novele zakona. Omeniti velja člen, ki ponudnike oziroma podjetja k uporabi slovenščine zavezuje le, če so na slovenskem trgu ustvarili več kot desetodstotni delež svojih prihodkov ali če ima spletna stran ali aplikacija, prek katere se ponuja storitev, več kot desetodstotni delež obiskovalcev iz Slovenije, sicer uporaba slovenščine ni potrebna. Komisija je predlagala črtanje te alineje člena, saj v tem primeru »tako rekoč nobenemu slovenskemu hotelu ne bo treba ponujati svojih vsebin in storitev v slovenščini, saj je delež domačih gostov v večini manj kot 10-odstoten«, so zapisali v pripombah. Prav tako so oblikovalci predloga novele v tem členu zapisali, da ponudnike s sedežem v tujini zgolj spodbujajo k uporabi slovenščine pri ponujanju storitev in pri komunikaciji, pri čemer so bili jezikoslovci jasni, da bi besedo »spodbuja« morali zamenjati z »zavezuje«. »Sicer legitimiramo Netflix in druge ponudnike pretočnih vsebin, ki so na voljo le v tujih jezikih,« so pojasnili, ob tem pa dodali še, da bi bilo treba za to področje določiti inšpekcijo.
Prenovljeni zakon naredi podobno izjemo pri operacijskih sistemih in grafičnih ter govornih uporabniških vmesnikih v elektronskih napravah, ki se prodajajo na slovenskem trgu. Čeprav je v prvi alineji člena zapisano, da morajo imeti omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa, tako da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, v naslednji alineji zopet navajajo, da omejitev ne velja, če ponudnik ali prodajalec elektronske naprave izkaže, da ima manj kot 10-odstotni tržni delež na slovenskem trgu. Komisija je predlagala črtanje te alineje, saj po njihovih besedah »skoraj noben proizvajalec avtomobilov, televizorjev, pralnih strojev in podobnih naprav nima 10-odstotnega tržnega deleža, torej nobenemu ne bi bilo treba ponujati vmesnikov in menijev v slovenščini«.
Med problematičnimi je tudi člen, ki navaja, da »za običajno rabo besednih zvez, razumljivih večini potrošnikov, šteje zlasti nabor slovnično in pravopisno pravilnih besed in besednih zvez, katerih uveljavljenost in reprezentativnost se izkazujeta v referenčnih korpusih standardne slovenščine oziroma slovarjih za knjižnostandardno in narečno slovenščino«. Pri tem, so opozorili v komisiji, bi referenčne korpuse morali črtati, »saj lahko celovito informacijo o slovenskem jeziku ponudijo zgolj slovarji, tudi narečni, ki pa jih recimo korpusi ne poznajo«. Da bodo predvsem pri tej točki, torej kaj je pravzaprav referenčni vir, vztrajali, je v pogovoru za naš medij poudarila tudi Andreja Žele. »Kajti zagotovo naš trenutni korpus ni nacionalni korpus in ni referenčni, kar pomeni, da nima zastopanih vseh besedilnih zvrsti. Tisto, kar je trenutno aktualno za sklicevanje in tudi verodostojno, je slovarsko spletišče Fran, ki vključuje ves nabor slovenskega jezika, tudi narečnega.« V praksi bi namreč, če bi upoštevali korpuse, lahko trgovini dali ime Svaštarnica, kot je za enega od medijev pred meseci ponazoril Marko Snoj, prav tako član omenjene komisije, saj se beseda svašta v korpusih seveda pojavlja.
Kot narod nismo kultivirani v nobenem jeziku
»Zagotovo so že predvidene dopolnitve zakonodaje ustreznejše, težko bi bilo namreč slabše, kot je zdaj, ko je zakon leta nespremenjen, zastarel in pomanjkljiv, vmes pa je digitalni trg doživel enormen razmah. Po pregledu predlagane novele v obliki, kot je bila vložena v zakonodajni postopek, ugotavljam, da se jasno ustvarjajo pomembni koraki za izboljšanje dostopnosti slovenskega jezika predvsem v elektronskih napravah, medtem ko za digitalno okolje in z njim pretočne vsebine to ne velja v popolnosti. Mislim namreč, da bi se dalo vsaj nekoliko bolj ambiciozno zastaviti trenutno zapisano predvideno spremembo, po kateri se za omenjene ponudnike (zgolj) spodbuja uporaba slovenščine. Podobno ugotavlja tudi stroka in ravno na podlagi pogovorov s predstavniki slednje sem prepričana, da se besedilo novele lahko še izboljša, na primer z dopolnili v postopku sprejemanja v državnem zboru,« o predlaganih spremembah v zakonu meni Irena Joveva, ki je povedala tudi, zakaj se ji zdi pomembno, da sploh imamo dostop do digitalnih vsebin v svojem jeziku.
»Prvič zato, ker je slovenski jezik eden od uradnih jezikov Evropske unije. Evropska unija je zavezana h krepitvi, spodbujanju in vzdrževanju jezikovne raznolikosti, vsakršna diskriminacija na podlagi jezika pa je prepovedana v temeljnih pogodbah EU. Trdim, da bi to morala upoštevati tudi zasebna podjetja, ki delujejo na notranjem trgu EU in ponujajo storitve po vsej EU, dolžnost EU – in držav članic – pa je, da to eksplicitno zagotovi(jo) v svoji zakonodaji. Poudarjam: spoštovanje jezikovne raznolikosti je resnično neka minimalna zahteva, ki bi morala biti samoumevna že brez zakonodajne 'prisile', a očitno drugače ne bo šlo. Drugič, vsi evropski državljanke in državljani si zaslužijo pravico do uporabe vsebin v maternem jeziku, ne glede na razširjenost določenega jezika ali velikost določenega 'nacionalnega' trga znotraj Evropske unije. Slovenski jezik mora stati in obstati, storiti moramo vse za to, da ga spoštujejo popolnoma vsi, ki delujejo na trgu Republike Slovenije, države članice EU, tudi v digitalnem svetu. Tretjič pa se moramo zavedati, da se bo v prihodnosti prehod v digitalni svet še bolj poglobil. Diskriminacija jezikov pri multinacionalkah prinaša številne negativne posledice, med drugim degradacijo knjižnega jezika, konec koncev pa bi s ponujanjem slovenščine v digitalnem svetu finančno podprli tudi domače prevajalke in prevajalce. Še zlasti pa bi multinacionalke s tem pokazale spoštovanje do jezika, kulture in države, v kateri poslujejo. Ne nazadnje – morda celo najpomembnejše – pa ne gre le za starostnice in starostnike ali za ljudi, ki ne govorijo tujih jezikov, gre tudi za mlade, zlasti pa gluhe, naglušne, slepe, slabovidne. Konec koncev pa ne gre niti za to, ali razumemo in uporabljamo tuje jezike ali ne. Zakaj bi se kdor koli od nas moral zadovoljiti s tem, da ponudbe in izdelkov na slovenskem trgu, trgu EU, ne moreš imeti v maternem jeziku, uradnem jeziku EU? Uporabljati materni jezik doma je moja pravica in moja izbira.«
Zakon o javni rabi slovenščine torej, vsaj še za zdaj, ne bo doživel korenite in celostne prenove, nadejamo pa se lahko, da bomo nastavitve v avtomobilu ali podnapise pri svoji najljubši tuji seriji brali v slovenščini. In če se na eni strani borimo, da bi nam bile tudi te stvari dostopne v maternem jeziku, smo na drugi strani do njega malomarni, saj ima slovenski jezik v jezikovni krajini, kot opažajo jezikoslovci, vse slabšo podobo. »Načelno opažanje komisije za slovenski jezik v javnosti je, da se javna raba slovenščine iz leta v leto slabša, kar lahko dnevno konkretiziramo z javnimi napisi, oglaševanjem, neupoštevanjem prevajanja navodil na izdelkih itd. Naša jezikovna krajina postaja glede rabe slovenščine, pa tudi siceršnje jezikovne rabe, čedalje bolj nekultivirana ... Naj navedem primer: v eni od trgovin smo našli ptičjo hrano, na kateri je bila deklaracija v 'slovenščini', ki je verjetno zgolj zadostila temu pogoju, saj je bil sestavek napisan tako malomarno, da tista slovenščina sploh ni bila podobna slovenščini. Verjetno je bilo to delo nekega zelo slabega prevajalnika. Kaj to pomeni? Da je očitno pomembno samo, da damo nekaj gor, čeprav normalen človek tistega sploh ne more prebrati. O tem skušamo sicer kar se da redno seznanjati pristojne inšpektorate. Tudi stara Ljubljana, denimo, je polna nekih čudnih napisov, ki pa, mimogrede, kot ugotavljajo tudi anglisti v naši komisiji, niso pravilni niti v angleščini. To je torej nekultivirana pisava, ki ni ne slovenska ne angleška, skratka kot narod nismo kultivirani v nobenem jeziku. Če lastnega jezika ne poznaš, potem nimaš odnosa očitno niti do drugega jezika,« je sklenila Želetova.