V pokrajini ob Muri, sploh v Prekmurju, je takšna navada, da ob rojstvu otroka sorodniki, prijatelji in sosedje natrosijo slamo okrog hiše, kjer bo otrok prebival, ponekod pa tudi pri starih starših. Ta danes povsem običajna praksa izvira iz preteklosti, ko pa ni imela pozitivnega predznaka. Kot je povedal Boštjan Rous, etnolog in kulturni antropolog, so se včasih natrosile pleve ob rojstvu nezakonskih otrok. Črta plev je vodila od hiše, kjer se je rodil otrok, do hiše, kjer naj bi živel otrokov domnevni oče. »Kasneje se je ta praksa razširila, trosilo se je vse več in več slame, počasi se je tudi pozabilo, kaj je bil prvotni razlog tega. Spomnim se celo primera, ko so prišli trosit slamo kar z nakladalno prikolico, da je je bilo po vsem dvorišču več kot meter v višino. Kasneje so se slami pridružile še razne druge stvari, od perja do konfetov, stiropora in še česa, v zadnjih letih so stvari postajale pravzaprav že neokusne. Je pa ena dobra stran tega običaja – naslednji dan, ko se čisti, se zbere cela vas ali ulica in postane to družabni dogodek,« pravi Rous.
Na drugi strani Mure, v Prlekiji, so običaji spet drugačni. Tam po Rousovih besedah poznajo t. i. gosaka – otrokovega očeta polijejo z vodo in nanj potrosijo perje, kar naj bi ponazarjalo tudi plodnost. O »polevanju« z vodo ali tudi z vinom, ki je značilno za Prlekijo, vse pogosteje pa se pojavlja tudi v Prekmurju, v svojem diplomskem delu piše Kleja Gregorinčič. Ugotavlja, da se s polivanjem zagotovi zdravje otroka. Obstaja več različnih razlag, zakaj se moškega poliva, najpogostejša je, da je moški, ki se mu rodi otrok, gosak in se ga poliva zaradi povezanosti gosaka z vodo. Druga pogosta teorija je, da se z vinom blagoslovi očeta in se tako pridobi zdravje pri otroku. V preteklosti so bile ženske izključene iz prakse in so nazdravljali ter polivali predvsem moški. Danes pri šegi sodelujejo tudi ženske, vendar sta mama in novorojenček še vedno skoraj povsod izključena iz šege.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(ANONIMKA) V radgonskem podjetju odpustili delavce, eden od njih trdi, da nezakonito. Kaj odgovarja vodstvo?
Vodstvo trdi, da so odpuščali po veljavni zakonodaji in da pri tem niso kršili pravil.
Boštjan Rous med običaji, značilnimi ob rojstvu otrok, omenja še lutke, ki so jih včasih nesli na streho in zatlačili za dimnik, nato pa jo je moral nekaj dni kasneje nekdo sneti. Zatem so prišle makete štorkelj, ki jih še danes postavljajo, pa tudi otroška oblačila, izobešena na vrvi na hiši. Običaji ob rojstvu otrok, tako še pravi Rous, so sicer dokaj žive stvari in se zato spreminjajo, razen »torjenja«, ki torej izvira iz zgodovine.
Dosti lešnikov, dosti otrok
O šegah in navadah ob porodu v Prekmurju piše tudi Dušan Rešek v knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi. V Sebeborcih so tisto noč, ko se je rodil otrok, vaški fantje trosili po vasi pleve od hiše do potoka, da bi otrokov oče našel pot do njega in se umil, podobna šega je bila tudi v Murskih Črncih. Poleg »torjenja« obstaja še kup drugih običajev in verovanj, povezanih z rojstvom otrok. Tako so v Veliki Polani verjeli, da morajo ženske po porodu dati pod mizo rdečo krpo, ali pa je morala babica po porodu otroka umiti z rdečo krpo, da je bil ta vse življenje rdeč in zdrav. V Melincih so pravili, da morata biti tisti dan, ko se rodi otrok, na mizi kruh in vino. Takrat pridejo sojenice in določijo otroku prihodnost. Če ni kruha in vina na mizi, sodijo slabo in otrok ni srečen. V Rakičanu je bilo tako, da so po porodu posteljico vrgli v bister potok, da bi bil otrok vse življenje bister. V Vučji Gomili so ob rojstvu otroka pokrili ogledalo, da tisti, ki je prišel gledat otroka, ne bi hkrati pogledal otroka in v ogledalo, da otroka ne bi »zvörkli«.
V Porabju, natančneje na Dolnjem Seniku, so verjeli, da bo v letu, ko je dosti lešnikov, tudi dosti otrok. Vraža v Gančanih pravi, da je otrok, ki se rodi v nedeljo, srečen. Prav tako v Gančanih je botra po porodu porodnici šest dni prinašala hrano: prvi dan kuhano kuro v juhi z rezanci, nato kuhano govedino, retaše, gibanico in druge dobrote. Zadnji, šesti dan pa je prinesla vsakemu članu družine majhen vrtanik. Porodnica, tako je bilo v Lipi, po porodu ni smela zapustiti hiše tako dolgo, dokler ni šla prvič z otrokom v cerkev skupaj z babico. Temu so rekli »vpelavanje«.
Nekaj zanimivih verovanj je bilo povezanih tudi z nosečnostjo. V Sovjaku so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati, ko koljejo prašiča, ker bi otrok utegnil biti trdosrčen. V Gančanih pa so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati v zakurjeno peč, ker se ji lahko rodi otrok z rdečimi pegami na obrazu. Noseča ženska v Lipovcih ni smela kropiti mrliča, ker bi sicer rodila bledega otroka, v Ženiku pa nosečnica ni smela utapljati mladih mačk, sicer je težko rodila.
Veliko zanimivih verovanj je povezanih tudi s krstom otrok. V Bogojini so otroku, ko so ga nesli h krstu, zavezali trak na desno roko, da ga ne bi »zvörkli«. V Veliki Polani niso nikoli krstili otroka v tretjem tednu, ampak teden dni prej ali kasneje. V Sovjaku so pogače, pečene za »krstitke«, razdelili tudi bližnjim sorodnikom in prijateljem, da bi otrok lepše rasel. V Tešanovcih so otroku v plenice na prsi zamotali večjo vsoto denarja (tega je dal boter) in list iz knjige, da bi bil bolj bogat in učen. V Puževcih je botra dala otroka po krstu najprej pod ognjišče, da bo znal opravljati vsa kmečka in ženska dela. V Lipi so verovali, da bo otrok, če je pri krstu močno jokal, dober pevec. Še en zanimiv običaj iz Turnišča: ko so prinesli otroka od krsta, so mati prinesli na prag liter vina in kos kruha. Botra je dala kruh na otroka, liter vina pa je prijela v roke in začela piti iz steklenice tako, da ji vino ni teklo v grlo, ampak po vratu in prsih. Kruh zato, da bo otrok rajši jedel, vino pa, da bi materi prav tako teklo mleko iz prsi.
Igračke kot alternativa
Novega družinskega člana so se konec maja razveselili tudi pri Lazarjevih z Vaneče, dojenčka so sorodniki, prijatelji in sosedje »sprejeli« na prav poseben način. Okolico hiše so namesto s slamo in perjem »okrasili« s plišastimi igračkami. Kot pove Dušan Lazar, novopečeni dedek – hčerka je povila prvorojenca –, je bila to zelo lepa gesta. »Igračke so 'postavili' sorodniki, in ko so to videli tisti, ki so želeli natrositi slamo, jih je videno odvrnilo od tega dejanja, ker je bil prizor res ličen. Bilo je zelo lepo. Sami sicer nikoli nismo namignili, da ne želimo slame, celo čakali smo, da bo 'hudo', ampak se k sreči to ni zgodilo,« pripoveduje Dušan Lazar. Ko se je rodila njegova hčerka, so slamo okrog hiše trosili celo iz toplozračnega balona, fasado so jim namazali z medom, gor se je zalepilo perje … »Čiščenja je bilo za dva dni, počistili pa nismo praktično eno leto. S tem se lahko naredi veliko škode,« pravi sogovornik, ki sicer podpira to, da se poveselimo ob prihodu novorojenčka na svet. »Prav je, da se malo proslavi, oznani, pa da se skupaj poveselimo. So pa pri nekaterih ti običaji šli že v skrajnost, zadeve so lahko bile zelo neokusne, zato so mi igračke toliko bolj všeč in dobra alternativa, pa tudi namenjene so navsezadnje otrokom. Pravijo sicer, da mora otrok 'priti na mehko', ampak navsezadnje so tudi igračke mehke.« Res je, še pravi, da po nastiljanju naslednji dan vedno priskočijo na pomoč pri čiščenju sosedje in prijatelji. »Imajo sicer še en dan razlog, da se družijo, ampak bodimo raje skupaj in se družimo brez tega dela,« se zasmeje.
Dojenček je pri Lazarjevih prišel na svet zvečer in kljub malo kasnejši uri se je proslavljanje zgodilo že isti dan, večja zabava, na kateri se je zbralo med 200 in 300 ljudmi, pa je sledila naslednji dan. Kaj so storili z igračkami? »Oprali smo jih in jih pospravili, z njimi pa bomo ob naslednji priložnosti razveselili novopečene starše in stare starše,« je sklenil Dušan Lazar.
Ni posebnih odlokov
Običaj odpira vprašanje, ali bi bili morda potrebni odloki na ravni občin, s katerimi bi omejili ravnanje ob praznovanju rojstva otroka, da to ne bi povzročalo škode na lastnini. Vprašanja v zvezi s tem smo poslali pomurskim občinam, tiste, ki so nam do oddaje članka v tisk odgovorile, so večinoma povedale, da tovrstnih odlokov nimajo in jih niti ne načrtujejo. Mestna občina Murska Sobota ima v odloku o javnem redu sicer navedeno, da je zaradi varstva občanov in premoženja prepovedano stresati, puščati ali metati na javno pot kakršne koli predmete in material, kar bi ogrožalo ali oviralo promet na njej oziroma ogrožalo ali oviralo hojo pešcev. Odlok torej prepoveduje ogrožajoča ravnanja občanov na javnih poteh z vidika varovanja ljudi in premoženja, na zasebne površine pa se te prepovedi ne nanašajo. V Občini Šalovci so poudarili, da so veseli slehernega novega občana in ne nasprotujejo tradiciji praznovanja ob rojstvu. Imajo pa v javni obravnavi trenutno predlog odloka o javnem redu in miru, ki uvaja določene prepovedi, vezane tudi na ta običaj. Tako je v poglavju o varstvu zdravja in čistoče med drugim določeno, da je prepovedano metati, spuščati ali odlagati predmete, snovi in odpadke v naravno okolje, na javne površine in na druge prostore, ki niso za to določeni. V poglavju o varstvu okolja in zunanje podobe kraja pa je navedeno, da je prepovedano onesnaževati ali zasmetiti javne površine z blatom, gnojem, gnojevko, žagovino in podobnimi snovmi. Določba se ne nanaša na onesnaževanje javnih cest, kar že ureja prometna zakonodaja. Nadzor nad izvajanjem odloka bo v pristojnosti medobčinske inšpekcije, njegovo sprejetje pa načrtujejo na naslednji seji občinskega sveta.
Zaradi zahtevnega čiščenja okolice hiše lastniki včasih za pomoč prosijo tudi komunalne službe. Tudi Komunala Murska Sobota je pred leti ponujala in opravljala to storitev. Kot nam je pojasnil Dejan Kuhar z oddelka za urejanje javnih površin in zelenic, te dejavnosti že dlje časa ne izvajajo več. Za ta korak so se odločili, ker so, pojasnjuje Kuhar, v podjetju preobremenjeni z drugimi storitvami, ki jih izvajajo. »Načeloma vsak sam poskrbi za čiščenje, če pa je res nujno, potem pomagamo. Načeloma pa ne izvajamo več te storitve,« je dejal.
Rojstvo otroka je lep dogodek in vsekakor ni potrebe, da s pretiravanjem pri »torjenju« delamo nekomu škodo. Igračke kot pri Lazarjevih so zato gotovo lepa alternativa.