vestnik

(DVE LETI VOJNE V UKRAJINI) Generalmajor Šteiner: »Trenutno bolje kaže ruski strani«

Rok Šavel, 24. 2. 2024
Osebni arhiv
Alojz Šteiner: »Trenutno bolje kaže ruski strani, ki ima na 1100-kilometrski fronti iniciativo in izvaja ofenzivno delovanje za izboljšanje frontnih pozicij.« Foto Osebni arhiv
Aktualno

Vojna v Ukrajini še naprej preizkuša meje solidarnosti v svetu, ki se geopolitično postavlja na glavo. Ob drugi obletnici ruske invazije smo se pogovarjali z vojaškim strokovnjakom Alojzem Šteinerjem in visokim evropskim diplomatom Markom Makovcem.

Vojna med Rusijo in Ukrajino ostaja eden najbolj perečih globalnih varnostnih izzivov, s posledicami, ki segajo daleč prek njunih mej. Mednarodna skupnost ostaja razdeljena, medtem ko prizadevanja za mir na pragu tretjega leta ruske agresije še vedno iščejo trdna tla v labirintu geopolitičnih interesov in strateških ambicij. Ta vojna je več kot le regionalni konflikt, je prizorišče soočenja mednarodnopravnih načel in realpolitike, kjer je cena človeškega trpljenja neizmerno visoka.

Vez prekinjena

Marko Makovec iz Rakičana, visoki diplomat v Evropski uniji, ki je direktor in namestnik generalnega direktorja Josepa Borrella za območje držav zahodne Evrope, Zahodnega Balkana, Turčijo in Veliko Britanijo v evropski službi za zunanje delovanje, spomni, da je Evropska unija (EU) v osnovi mirovni projekt, zato se je na vojno odzvala z orodji, ki jih je imela takrat na voljo. To so bila hitra in odločna uvedba obsežnih sankcij zoper Rusijo, sprejem več kot šest milijonov ukrajinskih beguncev in vzpostavitev Evropskega mirovnega sklada, prek katerega države članice Ukrajini dobavljajo orožje, opremo in strelivo.

Kot pravi Makovec, je vojna v Ukrajini z vojaškega vidika regionalnega pomena, politično pa globalnega in k temu spada tudi področje dezinformacij in medijskih manipulacij, ki so v tem konfliktu še posebej izrazite. Na dvome o učinkovitosti sankcij zoper Rusijo odgovarja, da te učinek na rusko gospodarstvo gotovo imajo, kljub temu da je Rusija vmes vzpostavila vojaško ekonomijo. »Vendar je njihov učinek težko izmerljiv, saj je ruska agresija zoper Ukrajino poleg gospodarskega sodelovanja prekinila nekaj veliko pomembnejšega. Prekinile so se povezave med Evropo in Rusijo, ki so skoraj tisočletje medsebojno inspirirale kulturni, filozofski in znanstveni razvoj,« poudari diplomat iz Prekmurja. Kar se tiče iskanja mirovnih rešitev, Makovec poudarja, da je Rusija zmožna vzdržati daljši potek vojne in je pripravljena tudi na velike izgube, saj je konsolidirala oblast, ki temelji na robustnem sistemu nadzora vseh por družbe, gospodarstva in političnega sistema. Edini resen poskus ruskega pristopa k mirovnim pogajanjem je bil po njegovih besedah aprila 2022, ko je Rusija spoznala, da njen načrt hitrega zavzetja Kijeva ne bo uspel. Mednarodna skupnost pa je, kot pravi, zelo aktivna. Pri tem izpostavlja tudi skupino več kot štiridesetih držav v okviru tako imenovane mirovne formule ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki oblikuje temelje osnutka morebitnega mirovnega sporazuma in dogovora o povojni obnovi Ukrajine. Dokument naj bi bil potrjen še pred letošnjim poletjem. Tako bi po njegovem mnenju dobili okvir, na podlagi katerega bi lahko Rusijo ponovno spravili k pogajalski mizi.

marko makovec bobo
Bobo
Marko Makovec: »Poleg investicij v obrambni sistem se nam izplača vlagati tudi v kvalitetno diplomacijo in civilno družbo, ki bo komplementarna tradicionalni diplomaciji.« Foto Bobo

Makovec se strinja, da sicer največje breme vojne nosijo države članice EU, a da je pomoč Združenih držav Amerike izjemnega pomena. O posledicah morebitne vrnitve Donalda Trumpa na čelo ZDA zato ne bi ugibal, priznava pa, da njegove izjave nakazujejo spremembo v pristopu do konflikta, ravno tako z njim v Beli hiši ni pričakovati tako tesnega in usklajenega sodelovanja med EU in ZDA. EU, kot poudarja, nima druge možnosti, kot da v vsakem primeru še naprej podpira Ukrajino, saj bi ukrajinski poraz neposredno ogrozil evropsko varnost.

Predaja brez Zahoda 

Dve leti po izbruhu vojne, ki je pretresla temelje mednarodne skupnosti, se zdi, da je konflikt v Ukrajini daleč od konca. Z generalmajorjem Alojzom Šteinerjem v pokoju smo ponovno raziskali zapletenost vojaških in političnih dinamik, ki obkrožajo to dolgotrajno krizo. »Če je v prvem letu vojna še imela značilnosti intenzivne konvencionalne vojne, je v drugem letu vedno bolj postajala nekonvencionalna,« opisuje Šteiner. V tem kontekstu je izpostavil pomen množične uporabe dronov, elektronskega bojevanja in širjenja vojaških dejavnosti na ruska mesta. Kljub transformaciji konflikta pa je trenutno stanje na fronti skrb vzbujajoče. »Trenutno bolje kaže ruski strani, ki ima na 1100-kilometrski fronti iniciativo in izvaja ofenzivno delovanje za izboljšanje frontnih pozicij,« pravi Šteiner, kar kaže na nepredvidljivost nadaljnjega poteka bojevanja. Posebej poudarja, da je vprašanje, kako dolgo bodo ukrajinske sile vzdržale, ključno za razumevanje možnih razpletov. Spomni na zamenjavo načelnika ukrajinske vojske Zalužnega, ki je novembra lani z dvomom navajal pogoje, ki bi se morali izpolniti, da bi se vojna sreča obrnila na ukrajinsko stran, hkrati pa tudi na nedavno izjavo Putina, da bi se vojna lahko že zdavnaj končala, če Zahod ne bi vojaško pomagal Ukrajini. Kot pravi, se temu z lahkoto pritrdi, saj bi se v tem primeru Ukrajina že morala predati. »Je pa pri tem izostal del odgovora, kaj bi temu sledilo. Menim, da ne bi smeli zanemariti niti tega, da se približuje zgodovinsko pomembna 80. obletnica zmage v drugi svetovni vojni, v kateri so Sovjeti ne le osvobodili svojo napadeno državo, ampak 'osvobodili' še ogromna ozemlja vse do Berlina, Prage in Budimpešte. Ali o podobni slavi sanja tudi Putin, bomo kmalu videli,« opozarja nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, ki pravi da lahko po dveh letih vojne ugotovimo, da napadena Ukrajina ni pokleknila, vendar tudi ni uresničila tolikokrat napovedane povrnitve zasedenih ozemelj in še vedno ni pripravljena na pogajanja in iskanje rešitev za zasedena ozemlja. Na drugi strani, nadaljuje Šteiner, ruska stran ni premagala Ukrajine, vendar v lanskoletni ukrajinski protiofenzivi ni izgubila priključenih ukrajinskih ozemelj. Ruska stran tako po besedah Šteinerja očitno še vedno verjame, da lahko uresniči vse tri prvotne strateške cilje, to so demilitarizacija, denacifikacija Ukrajine in priznanje zasedbe oziroma aneksije ne le Krima, ampak tudi dveh samooklicanih donbaških republik in še dveh okupiranih regij.

816139_eu_ukrajina
STA
Konflikt med Rusijo in Ukrajino ostaja eden najbolj perečih globalnih varnostnih izzivov, s posledicami, ki segajo daleč prek njunih mej. Foto STA

Napovedovanje izida vojne ostaja izjemno težavno, a Šteiner verjame, da so možnosti široke: od brezpogojne zmage ene ali druge strani do diplomatske rešitve. »Če se to ne bi izšlo, je možen dolgotrajni zamrznjen konflikt,« razmišlja in hkrati opozarja na težavnost iskanja mirovne rešitve, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Šteinerjeva analiza se ne ustavi pri Ukrajini. Vzporednice z bližnjevzhodnim konfliktom, zlasti v Gazi, izpostavljajo širše vzorce v mednarodnih odnosih. Po naravi in načinu izvajanja oba sedaj najbolj izpostavljena vojaška konflikta na svetu, v Ukrajini in Gazi, v marsičem nista primerljiva, ocenjuje, a poudarja, da je v primeru bližnjevzhodnega konflikta vedno bolj v ospredju zamisel ključne rešitve o uresničitvi več desetletij obstajajoče ideje dveh držav na območju Izraela. Ta pogled odpira razpravo o možnosti novih ozemeljskih delitev kot rešitve za konflikte, kar lahko služi kot model tudi za Ukrajino, ob upoštevanju zgodovinskih delitev po drugi svetovni vojni. »Če parafraziram, se je del tega rezanja nanašal tudi na Prekmurje, ko so dvakrat, v letih 1919 in 1947, rezali 'ogrsko salamo'. V kontekstu omenjenega mi, ki živimo v pokrajini ob Muri, ne moremo mimo tistih, ki bi želeli na novo rezati prekmursko gibanico,« slikovito podčrta vojaški strokovnjak. 

Še bolj nepredvidljiv 

Da smo priča tektonskim premikom v globalni ureditvi sveta, ocenjuje tudi Makovec, ki pravi, da se dosedanja razmerja sil med tradicionalnimi centri moči spreminjajo. Evropa se je v tovrstnem geopolitičnem kontekstu znašla obkrožena s konflikti, ki izzivajo razmislek o temeljnih principih, na katerih temelji evropska ideja. Med državami članicami tako zori zavedanje o potrebi po zaščiti dobavnih poti in proizvodnji temeljnih elementov, potrebnih za sodobne tehnologije. »Poleg selektivnega gospodarskega intervencionizma se vse bolj izkazuje tudi potreba po robustnejšem konceptu zaščite zunanjih mej, ne samo zoper nezakonite migracije, ampak vse bolj zoper nezakonito trgovino z ljudmi, drogo in orožjem. Temu je treba dodati tudi nenehno grožnjo terorizma in vseh vrst radikalizmov, ki ogrožajo varnost EU,« navede in pri tem kot dolgoročno največjo grožnjo izpostavi klimatske spremembe in degeneracijo narave.

Obramba bo prioriteta EU

Svet bo po njegovi oceni v prihodnjih letih še bolj nepredvidljiv, varnostne grožnje pa bodo še bolj pritiskale na Evropo, zato se bo morala hitreje in bolj temeljito prilagajati na novonastale razmere. Izkušeni diplomat tako ugotavlja, da princip soglasja hromi zunanje delovanje EU in postaja nevzdržen, zato bi ga bilo treba izpopolniti in izboljšati, saj da odločanje s kvalificirano večino, v povezavi z drugimi instrumenti, postaja nuja. Makovec verjame, da je za Slovenijo članstvo v EU še zmeraj največja garancija varnosti in dolgoročne stabilnosti, zato je ključno, da okrepimo in intenziviramo dobre pobude v okviru EU in smo kot država še bolj proaktivni. »Poleg investicij v obrambni sistem se nam izplača vlagati tudi v kvalitetno diplomacijo in civilno družbo, ki bo komplementarna tradicionalni diplomaciji. To bo v prihodnjih letih za zaščito temeljnih slovenskih interesov zelo pomembno,« poudari strokovnjak za diplomacijo. Po njegovi oceni je EU v zadnjih letih naredila izjemen korak v izgradnji instrumentov skupne zunanje in obrambne politike. Tako je vzpostavila Evropski obrambni sklad za financiranje evropske obrambne industrije, v zadnjem obdobju pa vzpostavlja tudi mehanizme za skupne nabave in proizvodnjo municije. Našteje še PESCO mehanizem stalnega sodelovanja na področju varnosti in obrambe in Evropski mirovni sklad, s pomočjo katerega je v letih 2022 in 2023 unija mobilizirala več kot 5,5 milijarde evrov za orožje in vojaško opremo v pomoč Ukrajini. Aprila 2022, pojasnjuje Makovec, je EU sprejela strateški kompas, s katerim je definirala koncept varnostnih groženj Evropi in dogovorila 10-letni razvoj evropskih obrambnih zmogljivosti, ki naj bi omogočile, da EU reagira samostojno, ko je to potrebno, in s partnerji, ko okoliščine terjajo skupen nastop. »Predvsem pa je EU obudila najučinkovitejšo zunanjo politiko - to je širitev. EU poglablja absorbcijske sposobnosti in krepi orodja ter pobude, s katerimi bo mogoče pospešiti širitev. Med drugim poteka razprava o omejitvi bilateralnih vetov v pridružitvenih pogajanjih z uvedbo glasovanja s kvalificirano večino,« navede in pripomni, da je to razpravo spodbudila ravno Slovenija skupaj z Nemčijo. Makovec tako pričakuje, da se bosta prihodnje področji zunanjih zadev in obrambe v okviru EU še okrepili, saj je tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala ustanovitev Komisarja za obrambne zadeve. »Težko je predvideti sestavo prihodnje Evropske komisije, vendar pa lahko z zagotovostjo trdimo, da bosta širitev in krepitev obrambnih kapacitet EU dve temeljni prioriteti bodoče komisije. Hkrati je pričakovati tudi udejanjenje poglobitve politične in obrambne unije, kar bo znal biti veliki izziv za vse nas, v kolikor bodo na prihajajočih evropskih voitvah slavile radikalne oziroma evroskepticče stranke,« opozori diplomat.  

alojz-šteiner marko-makovec ukrajina vojna rusija obletnic-smrti
Kaj zdaj berejo drugi