Petnajst let je Jožef Ošlaj sejal paradižnik in shranjeval za naslednjo setev seme najdebelejšega, da lahko letos pokaže rdeč sadež, debel 1950 gramov. Prva semena mu je podaril Vili, zdaj že pokojni znanec iz okolice Kopra, najdebelejši paradižnik iz prve pridelave pa je tehtal 670 gramov. »Uporabljam selekcijo, kot so jo nekoč Maji na Jukatanu, ki so za naslednjo setev vzeli tiste storže koruze, ki so bili največji,« na brezčasno in globalno modrost spomni sogovornik.
Tudi seme letošnjega rdečega rekorderja bo Jožef, star 83 let, izdolbel iz sredice, ga posušil in shranil za setev prihodnje leto, preostanek pa zmlel za mezgo s posebnim strojčkom, ki ločuje semena in lupine od mehkega dela. Strojček je kupil na Madžarskem pred 35 leti, torej ravno v letu, ko se je nadzor na meji s sosednjo državo omehčal.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
A ni vse v selekciji, pripomni sogovornik, ki vrtnari v Dobrovniku, živi pa v Puconcih. Za tak pridelek je potrebna tudi »slana voda« s čela in motika v rokah, ki je njegova prva od več »ljubic«, ki jih ima. Druga je lopata, tretja sekira, četrta žaga in peta kosa. In katera po vrsti je žena, vprašamo Jožefa, ki mu je hudomušnost še vedno pri srcu. Malo pomolči, potem pa pove, da je v zdajšnjem času žena partnerica. Tako kot v poslu, ki je danes pomembnejši kot vse drugo.
Sodobni svet je za marsikaj dober, a v marsičem tudi slab, opozarja Jožef, ki je s 164-krat darovano krvjo ostal zapisan v analih slovenskega krvodajalstva. Skrbi ga vse večja odvisnost od elektronike, ki je škodljiva za okolje in ugonablja medsebojne odnose, prav tako količina zavrženih stvari in odpadkov. Dvanajst polnih vreč, v katerih je bilo v vsaki približno šeststo pločevink, je nabral po Goričkem, jih zmečkal z zavrženim mečkalnikom za grozdje ter izročil prijatelju gasilcu. Ti namreč izkupiček od pločevink namenjajo za dobrodelne namene.