Kolesarjenje je odličen način za sproščanje stresa, krepitev zdravja in nabiranje kondicije. V sedmih letih navdušenega kolesarjenja sem prepotoval številne zanimive poti in porajale so se mi ideje po novem raziskovanju. Zakaj pa ne bi prepotoval Slovenije od zahoda proti vzhodu, sem pomislil nekega dne. S Krasa v Prekmurje. Res se lepo sliši. Vsaka ideja sproži akcijo, ki jo je potrebno realizirati. Da je Slovenija čudovita država, mi je že dolgo jasno, a je adrenalin pred kolesarskim odkrivanjem te čarobne dežele kar velik. V nič kaj vremensko ugodnem juliju 2023 sem se odločil, da bom ta cilj tudi realiziral.
Ponedeljek 24. julij
Na take daljše kolesarske podvige se odpravljam zgodaj zjutraj, in sicer ob štirih. Od Krasa se počasi poslovim in v Štorjah zagrizem v prvi in največji vzpon na poti. Do Senožeč ter proti Razdrtemu se pot vztrajno vzpenja. Jutranja svetloba postaja močnejša in pogled mi seže po prostranih travnikih in pašnikih. Na vzhodu se mogočno dviguje Nanos. Ta naravni mejnik Primorske mi obeta, da se za njim skriva še veliko zanimivega. Pred Postojno se skozi megleno zaveso kaže prvo jutranje sonce, ki se bori za prevlado na nebu. Promet po mestnih ulicah je že bolj gost. Pot me vodi naprej skozi Postojnska vrata, ki so pomemben prelaz med dinarskimi planotami in omogočajo enostaven prehod med Primorsko in notranjostjo Slovenije. Še kratek vzpon in nato daljši spust po »Kačjih ridah«, kot imenujejo ovinkasto pot proti Planini. Stara, a mojstrsko speljana pot hitro premaga nadmorsko višino. Planinsko polje je najnižje kraško polje v Notranjskem podolju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Kratek vzpon skozi Grčarevec in nato dirka vse do Kalc. Levo ali desno? Danes vsekakor desno proti Ljubljani. Lepo urejena in varna kolesarska pot me vodi skozi Logatec. Še postanek na kavici, da ne bi bil prihod v prestolnico prezgoden. Včasih se na robu Logaškega polja čudežno kadi. Požar? Ne, le megla beži iz Ljubljanske kotline. Zasanjanost tukaj ni preveč na mestu, saj se na prometni cesti Logatec – Vrhnika hitro zbudi ropot težkih tovornjakov. Na srečo je Vrhnika blizu in z njo kar odrešilna kolesarska steza, ki me vodi vse do Ljubljane.
Tokrat si želim to slovensko velemesto prečkati čim hitreje, vendar je vožnja po mestu tudi za kolesarja bolj počasna kot sicer. Pravzaprav se vožnja po gosto poseljenem urbanem okolju še dolgo ne konča, vse tja do Domžal. Kotlina se proti vzhodu vse bolj oži in nadaljuje v dolino reke Radomlje. Trojanski klanec sem pred leti pričakoval s strahospoštovanjem, ki pa ni bilo upravičeno. Do Blagovice je vzpon komaj opazen. Šele nato se teren začne bolj strmo dvigovati vse do 561 m visokega prelaza. Na vrhu Trojan zadiši po krofih in želodec me opomni, da bo potreben daljši postanek za kosilo. Rezervoar je pač prazen. Prečkam nekdanjo deželno mejo med Kranjsko in Štajersko in se spustim po dolini reke Bolske. Dober dan, Štajerska. Dežela številnih gričev, mogočnih hribovij in prostranih nižin.
Proti Celju postaja promet spet bolj gost, a pogled vseeno seže po obdelani kmetijski pokrajini. Vsak kraj vabi k postanku. A današnja tura še ni končana in oblaki v daljavi me opominjajo, da se bliža sprememba vremena. Do Zreč, ki so moj današnji cilj, je še dobrih 20 km. Bo vreme zdržalo? »Seveda bo,« si optimistično rečem. Proti Vojniku in Frankolovemu se pot polagoma vzpenja. To že tretji večji vzpon. Namesto ciljne ravnine imam ciljni klanec in po dobrem kilometru so Zreče tu. Danes sem prevozil 191 km. Boleča zadnjica me opozarja, da 10 ur sedenja na kolesu ni ravno mačji kašelj. Zadovoljstvo nad doseženim premaga bolečine in utrujenost.
Torek 25.julij
Zbudim zgodaj zjutraj. A mogoče še dežuje? Očitno vremenska napoved drži, saj jutro še ne prinaša novih padavin. Zgodnji odhod iz Zreč se mi obrestuje. Cesta je mokra in posledice nočnega neurja so vidne vsepovsod. Očitno toča tem krajem ni prizanesla. Slovenske Konjice se v meglici poslavljajo od mene. Razgiban teren proti Slovenski Bistrici prežene jutranjo zaspanost. 'Po hribčku gor in po hribčku dol' se kar nekajkrat ponovi vse do Slovenske Bistrice. Začrtana pot me usmeri proti vzhodu. Razgiban teren zamenja dolgočasna ravnina. Neskončna rodovitna polja do koder mi seže pogled. Gost promet proti Ptuju ni za kolesarja nič kaj prijeten. Pozornost moram usmeriti predvsem na cesto, a kljub temu opazim dolgonogo lepotico, ki opazuje prometni vrvež. Da le ne bi odletela, pomislim. Štorklja mi polepša jutro, ravna cesta
pa omogoča hitro napredovanje proti Ptuju. V daljavi se dviguje Ptujski grad. Dobro jutro, Ptuj, naše najstarejše mesto.
Lepo urejeno mesto je pravi turistični magnet, a moram naprej, dokler je vreme še prijazno do mene. Danes naj bi se zvrstilo kar nekaj nevihtnih celic. Pot me bo čez Slovenske gorice peljala proti Prekmurju. Izberem cesto, ki vodi proti Ljutomeru. Dolina se počasi oži in vse bolj zajeda v Slovenske gorice. Polja koruze se izmenjujejo s sadovnjaki in vinogradi. Z veseljem si ogledujem tudi avtobusna postajališča, ki jih bom danes še kako potreboval, če bom želel ostati suh.
Nad Juršinci prve resne deževne kaplje in na srečo v bližini tudi odrešilna streha. Malo samotno, sredi gozda. A sam ne bom, ugotovim, ko pod streho avtobusnega postajališča zagledam starejšega domačina. Medtem se razbesni pravo neurje z močnim vetrom in nalivi. Na srečo streha vzdrži in jaz ostanem suh. Koliko časa bo trajal ta odmor po nevihti? Grem naprej. Sledi neurja so na vsakem koraku. Vožnja s kolesom je pravi slalom med večjimi in manjšimi vejami. Pot se počasi spušča proti Pomurski ravnini.
Kam pa zdaj? Zemljevid pravi, naj zavijem proti Ljutomeru in pri gasilskem domu v Logarovcih levo proti Križevcem. Ravno na križišču mojo negotovost odpravi prijazen mladenič. »Še šest minut imate do Križevec,« mi pravi. Spet so se prikazali črni oblaki. Tik pred prvimi kapljami sem spet pod streho. Kakšna sreča. Ali pogum? Saj ni važno. Uspelo mi bo in to je najbolj pomembno. Dež počasi poneha. Bom imel dovolj časa, da me ne ujame tretja nevihtna celica? Pot me vodi preko Veržeja in čez most v Prekmurje. Ta, za slovenske razmere nenavadno ravna pokrajina me vedno znova navdihuje. Prostrana polja, obcestne vasi, gnezda štorkelj na drogovih ... »Kaj pa prekmurska gibanica?« sprašuje želodec. Urejene kolesarske poti ob magistralki so pravi raj za kolesarja. Pot me vodi proti Rakičanu, nato skozi Noršince in Martjance. Po dveh kilometrih prispem v Moravske Toplice. Kako božansko, uspelo mi je! In že so tu deževne kaplje. A fotografija pred krajevno tablo je obvezna, šele nato zbežim pod streho. Hvala vremenu, ki je spoštovalo moje kolesarske podvige!
V popoldanskem času moj dosežek pozdravi tudi prijetno poletno sonce. V mislih se mi zavrtijo slike dvodnevne ture. Navdaja me čudovit občutek, navdušenje nad lepotami Slovenije in prijaznostjo njenih ljudi je neizmerno. Srečen sem, da sem izpolnil zastavljen plan. Prav gotovo nisem zadnjič v deželi štorkelj.
