Tehnika trajnega zapisovanja podobe na materialu ali fotografija je prav gotovo ena od tistih iznajdb, ki jih danes uporablja sleherni zemljan. Seveda je ne moremo primerjati z iznajdbo parnega stroja, odkritjem elektrike ali penicilina, toda dejstvo je, da fotografija danes kroji naša življenja.
Človeka in človeštvo vse od začetkov njegovega obstoja spremlja želja po razumevanju sveta, ki ga obdaja. Prav tako že najzgodnejšim civilizacijam ni bila tuja želja, da bi trenutek svojega življenja ali svojo podobo zapustili naslednjim rodovom. Najsi gre za podobe v piramidah egipčanskih faraonov, družinske slike Habsburžanov ali podobe živali v jamah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Danes je fotografija dostopna tako rekoč vsakomur. Že vsak povprečen telefon ima odlično kamero, s katero lahko tudi povprečen uporabnik ustvari odlično fotografijo. Toda nekoč ni bilo tako. Po zaslugi raziskav Marka Krenna v preteklih letih vemo veliko o delu in življenju verjetno najpomembnejšega fotografa medvojnega obdobja v Prekmurju, Julija Gyule Schönauerja (1894–1944) iz Šalovec.
Pomembno je dodati, da viri in literatura na temo zgodovine fotografije v Prekmurju kot prvega fotografa v pokrajini navajajo J. Griffaldija, ki naj bi v pokrajini ob reki Muri deloval med letoma 1870 in 1880. Toda razen začetnice imena in priimka fotografa o njem ni nič znanega. Za njim sta ostali dve fotografiji, ki nesporno dokazujeta, da je »fantomski« fotograf obstajal.
Priznam, da sem tudi sam za Griffaldija prvič slišal na poti po Južni Ameriki pred dvema letoma. Glede na besede nekaterih potomcev prekmurskih Judov naj bi obstajalo kar nekaj fotografij iz ateljeja prekmurskega fotografa, ki naj bi se ohranile iz meni neznanega razloga. Na moje še večje presenečenje in kot posledico nedolžne govorice na drugem koncu sveta sem le kakšno leto pozneje, tokrat v Prekmurju, v rokah držal 150 let staro fotografijo iz dolnjelendavskega ateljeja fotografskega mojstra.
Ime Griffaldi mi ni dalo miru. Danes lahko prvič preberete o njem kaj več kot le začetnico njegovega imena in njegov priimek. Joannes Grivaldi se je rodil kot Giovanni Griffaldi v Vidmu (Udine) leta 1836 ali 1837. Pot ga je prek Ljubljane in Gradca vodila do Prekmurja. Več o njegovem življenju izvemo iz osmrtnice v časopisu »Muraköz« z 21. marca 1886, kjer piše:
»V preteklem tednu sta preminila dva znana meščana Čakovca, Mihaly Perics in Janos Griffaldi. Griffaldi je bil priseljen Italijan, v mestu je opravljal vse vrste opravil. On je okrasil plesno dvorano, popravljal je vse vrste stvari, fotografiral in drugo. Prostovoljno gasilsko društvo, katerega zastavonoša je bil, je izgubilo pomembnega člana. Naj počiva v miru.«
Članki Griffaldija omenjajo kot člana gasilskega društva v Čakovcu že v začetku sedemdesetih let 19. stoletja, ko je tudi fotografiral v Prekmurju. Kot žena Griffaldija je navedena Rosa Danelutti, ki pa je bila ob smrti fotografa 14. marca 1886 že pokojna.
Griffaldiju so v Prekmurju prav gotovo sledili mnogi potujoči fotografi, vendar se o njihovem delu žal ni ohranilo nič.
Posebne vrednosti in izjemno zanimive pa so fotografije, ki jih je ob obisku Dolnje Lendave leta 1914 naredil Shlomo Wollak, sicer lekarnar v Kolozsvarju (danes Cluj-Napoca v Romuniji), ki se je amatersko ukvarjal s fotografiranjem. Fotografije, ki so nastale po obilnem deževju, ki je povzročilo, da je Ledava prestopila bregove, prikazujejo stavbo dežnikarne in Lendavske gorice v ozadju ter območje železniškega mostu, ki je bil potreben popravila, najverjetneje kot posledica naraslega potoka Črnec.
Ob zanimivih fotografijah Wollaka je zanimiva še ena zadeva. Shlomo Wollak je bil rojen v Dolnji Lendavi, po končanem šolanju za lekarnarja so ga premestili v Kolozsvar, zato je deloval v tem danes romunskem mestu.