Marsikdo bi se namrdnil in rekel: »Pa saj tam je menda še slabše kot pri nas. Saj je vzhod.« Dejstvo je, da danes šteje vse, kar je z in na zahodu. Zahod je zakon. Zahod pa je tudi – tuj. Rekla bi, da sem za svoje leta spoznala že kar nekaj držav, vse od zahoda, vzhoda pa do juga Evrope.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Moje prvo potovanje je bilo v osmem razredu osnovne šole, ko smo za en teden gostovali pri sovrstnikih v Sopotu na severu Poljske. In od takrat je bil moj glavni cilj, da se spet vrnem v to deželo. Znova me je očarala v srednji šoli, ko smo bili na izletu v Krakovu, sanje pa so postale resničnost, ko sem pol leta kot študentka preživela na izmenjavi v Varšavi. Med in po tem sem obiskala mnoge kraje, a, čeprav je večina name naredil močan vtis, ni noben presegel vtisa Poljske.
Domačnost in svoboda
Zakaj? Neverjetno je in marsikdo bo verjetno težko razumel, a očitno je slovanska duša nekaj, kar je močan del mene. Nikjer drugje se nisem počutila tako domače; kot da živim tam že vse življenje. Ko sem se vrnila domov, mi je bilo, iskreno, nekaj časa hudo. Varšava mi je namreč ponujala vse – domačnost in hkrati neverjeten občutek svobode v objemu velikega mesta
Zame ni bolj osvobajajočega občutka, kot biti ena izmed mnogih v velikem mestu, kjer te ne pozna vsak drugi človek. V takih mestih sem lahko resnično jaz – jaz.
Na vsakem vogalu te kaj preseneti, vsakič je nekaj novega. In to je tudi razlog, zakaj v prihodnosti najverjetneje ne bi želela živeti doma. Seveda se take stvari rade zarečejo. A vseeno upam, da bom po koncu študija, enkrat, čeprav ne ravno takoj, lahko izkusila čar življenja v velikem mestu. Vendar ne zgolj zaradi lastnega užitka, temveč da bom tudi svojemu rodnemu kraju z novimi spoznanji in znanji kaj doprinesla.
