Zapuščamo leto, ki bi ga najraje kot zadnjo smet vrgli na smetišče zgodovine in se brez pogleda v vzvratno ogledalo odpeljali v boljšo prihodnost. Preveč je bilo smrti, ki jih je povzročil virus, preveč mladih in starih, ki jim je okužba spremenila tok življenja. Preveč je bilo delitev med ljudmi, preveč nestrpnosti in sovražnosti. Preveč je bilo gnojnice, ki so jo v hramu demokracije zlivali drug na drugega izbranci ljudstva in marsikomu zato priskutili politiko. Preveč je bilo nizkih udarcev in poniževanj, ki so se kot kepe snega valile po družbenih omrežjih. Slabega je bilo toliko, da me je včasih zvilo, včasih spremenilo v brezbrižni osebek, zazrt le vase. Bila sem blizu iskrenim in preprostim ljudem, včasih tudi visoko dvignjenim glavam brez pameti. Uničujoče kruti so bili trenutki tavajoče zaslepljenosti med oglušujočim hrupom zagrizencev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Nisem sama podlegla človeškemu hladu, zaradi katerega mrazi in me je včasih sram, ampak se zdi, da je slabši cel svet. Oboroženi spopadi se stopnjujejo, drama prebežnikov kar traja, ljudje še vedno umirajo zaradi lakote, okolje globalno še naprej propada. Kdo bi se želel tega spominjati!
Toda čas ne more izginiti, prav tako ne dogodki in stvari, ki so ga zaznamovale. Z brisanjem slabega bi izničili tudi ves smisel trpljenja, zabrisali resnične obraze ljudi, ki jih je to doletelo. Če ne ta resničnost, kaj nas bo potem pripravilo do tega, da se izvlečemo iz brezna?
Pred nami je čas in leto, ki ga bomo spet začeli polniti s svojimi dejanji kot skupnost in kot posamezniki. To je naša priložnost. S skokom v novo leto ne bomo prestopili v raj kot skupnost in tudi ne postali vsi angeli. Tudi virus bo še naprej naša realnost in obeta se nam volilno leto, ko se bo znova razlival žolč.
Pa vendar nam ostaja priložnost, da leto pred nami ne bo enako letu, ki smo ga preživeli. Misel, da vsem to ni bilo dano, naj nas vodi do zavedanja, da lahko upamo in da je to naš privilegij. Čas nam je dan, da živimo zase in še za tiste, ki jih ni več med nami. Živimo zato, da si pomagamo, je dejala tudi spoštovana sogovornica v intervjuju, objavljenem v prilogi Pen. Začnimo s prazniki, ki so pred nami. S piskrom na domači mizi, okoli katere se zberimo, se pogovorimo in morda zapojmo iz srca. Ob uri pa se tesno objemimo in si zaželimo sreče in zdravja.