Franc Pelcl, ki si je z ženo Marto ustvaril dom in družino v Okoslavcih, je na Vestnik naročen že od leta 1973. Takrat sta se z življenjsko sopotnico iz Turjanec, kjer sta začasno prebivala po poroki, preselila na sedanjo domačijo. Vendar je bil Pelcl s časopisom povezan že prej. Redno ga je namreč prebiral že kot otrok, saj se je na takrat še Pomurski vestnik naročil njegov oče. »Dokler nismo znali brati, smo otroci le gledali fotografije in karikature, kasneje smo ga že tudi redno prebirali. Tudi ko sem odšel v vojsko, ki sem jo kot vojak Jugoslovanske ljudske armade med drugim služil na Ptuju in v Ljubljani Polje, mi je oče tja pošiljal časopis. Ne morem vam povedati, koliko mi je tam pomenila domača beseda,« podoživlja preteklost danes 73-letnik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Po odsluženem vojaškem roku se je zaposlil v Avstriji, kjer je delal kot mizarski mojster, za kar se je tudi izučil. Tudi tam ga je vedno spremljala domača beseda, saj je bil Vestnik njegov redni sopotnik. »Imel sem nekaj sodelavcev iz Slovenije, ki so me vedno spraševali, ali sem prinesel časopis. Vsi smo ga radi prebirali, saj smo tako ostajali povezani z domačim okoljem.«
Pelcl, ki je po prihodu iz tujine doma ustanovil mizarsko podjetje in ga dolgo tudi vodil, še danes z nestrpnostjo pričakuje vsak nov izvod pomurskega tednika. Kot je povedal, ga vedno najprej prelista, nato ga prepusti ženi, da ga ona prebere. Popoldne oziroma zvečer, ko se vrne iz delavnice, kjer pomaga sinu Aleksandru, ki je prevzel vodenje družinskega podjetja, pa ga tudi sam začne prebirati. »Zelo mi je všeč, da lahko bralci aktivno sodelujemo pri soustvarjanju vsebin časopisa. Pri tem imam v mislih predvsem utrinke, ki jih objavljate. Tudi sam se namreč ljubiteljsko ukvarjam s fotografijo, zato mi je to še posebej všeč. Zelo rad prebiram tudi zgodbe o ljudeh, ki so pustili pomemben pečat v naši pokrajini, pa o zgodovini. To, da s takšnimi zgodbami obujate spomine, je nekaj neverjetnega,« je poudaril Pelcl. Dodal je, da morda pogreša kakšen zdravniški ali pravni nasvet. »Vidi pa se, da vložite veliko truda v časopis. Krivico bi naredil vsem, če bi rekel, da kaj v časopisu ni v redu.«
Upokojeni mizarski mojster, ki zaradi številnih interesov v zasluženem pokoju ne počiva, redno prebira tudi spletno različico časopisa, vendar pravi, da je »prava stvar v tiskani obliki.« Dodal je še, da je časopis za njihovo družino kot biblija. »Če bomo to v Pomurju izgubili, bo slabo za vse,« je sklenil.