Nekaj časa nič; leta so pač tukaj, bog pomagaj. Potem pa mi je spomin začel delati in spomnila sem se - ne vsebine kolumne, pač pa reakcij bralcev. Moških bralcev. Ki so bili fascinantni.
Glede na to, da namreč pišem in sem pisala o najrazličnejših temah, je realnost taka, da le redko kdo omeni, da si kaj dobro napisal (no, na "slabo" se ljudje seveda takoj odzovejo), se je pa na kolumno o tako nepomembni in banalni zadevi, kot je vibrator, “nalepilo” toliko bralcev. Moških; ženske so bile pametno tiho (hvala za to). Ki so mi tudi jasno in glasno dali vedeti, s širokimi nasmehi in pomenljivimi komentarji: “Ja, beremo, beremo; zanimivo, zanimivo.”
Kaj pa kanalizacija v Banovcih? Kaj pa sistem C? Ali pa otroški tamburaški orkester in folklora?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Muri kazen disciplinskega sodnika
Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije Boštjan Jegič je po 13. krogu Prve lige Telemach po medsebojni tekmi v Murski Soboti (1:1) zaradi nešportnega in neprimernega vedenja navijačev izrekel nekoliko višji denarni kazni nogometnima kluboma Maribor in Mura.
Neverjetno, no. Moška ušesa in oči so res nekaj posebnega. Kar lahko potrdim z nešteto primeri, mogoče le eden od včeraj. Kličem moškega, s katerim živim in si delim - ne vibratorja, ta je že zdavnaj v košu - ampak posteljo, mizo, avto in hišo. Ne bom napisala “partnerja”, ker mi to zveni strašno … poslovno. Čeprav, kredit naju je postavil v točno to vlogo, a ne? Partnerja, ki gledata, kako hitro z računa odteka denar, a to je že druga tema. No, torej - kličem in rečem: “Pogrešam te, kljub temu da si se prej obnašal kot kreten.” Ker sva govorila po telefonu, rečem: “Si slišal, kaj sem rekla?” On pa: “Ja, da sem kreten.”
A gremo nazaj na to, o čemer govorim: le redko se je zdelo komu nekaj tako napisano, da bi to posebej izpostavil.No, pred slabim mesecem mi je na zdravstvenem pregledu za službo zdravnik, ki, kot pravi, bere moje tekste, diagnosticiral preveliko stopnjo čustvene inteligence, kar me je razveselilo, saj sem bila prepričana, da mi odpoveduje srce.
Zato sem se zdaj, ko sem bila pred dnevi postavljena pred izziv, napisati kolumno za spletno stran, pošteno zamislila. Pravzaprav so se mi odprla številna vprašanja. Eno od prvih je bilo, da sem pomislila:“Pa kaj je z moškimi? Kaj pa je tako navdušujočega ob tem, da neka ženska uporablja vibrator?” Jaz se recimo ne bi ravno pozitivno odzvala, če bi ugotovila, da moj partner (pa naj bo, no) uporablja napihljivo lutko.
Halo? Jaz sem vendar tukaj! Živa, gibljiva, iz mesa in ne iz gume in, z za moja leta, niti ne tako povešenimi sprednjimi atributi.
Pravzaprav, lažem. Najprej sem pomislila, da enostavno nisem za to. Za tako pisanje namreč. Prišla sem tudi do spoznanja, da sem se očitno postarala. Prav, spremenila, odrasla, prerasla; kakorkoli že. Kar je pravzaprav absurd. Saj bi mi, iskreno povedano, ob že kar nekajletni zvezi z enim in istim partnerjem in brez skokov v neznano ter s tremi otroki, ki skorajda nikoli ne spijo - ko pa, pa spi tudi tisti, s katerim si deliva posteljo -, rožnati baterijski gospod mogoče šele zdaj prav prišel. A, kar je, je. Po toči zvoniti je prepozno, so vedeli Slovenci že nekoč in so o tem sestavili tudi pregovor. Tokrat torej nič novega o vibratorskih zadevah, nikoli pa se ne ve, kaj mi pade pod prste prihodnjič. Saj res - če sem že omenila skoke čez plot …
