Nekoč je na neki kmetiji odraščala mala deklica, ki si je zelo želela psa. Po njenih številnih moledovanjih sta starša popustila in pri hiši se je znašel pes. Deklica, ki si ga je tako težko in dolgo in srčno želela, je pritekla, ko so jo poklicali, ga pogledala in rekla: “Saj je lep, samo … zakaj je črn?”
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Gornja Radgona in Radgona pripravljata vrsto skupnih dogodkov
Med drugim bodo vzpostavili skupni Trg Evrope, ki bo simbolično predstavljal skupni prostor dveh narodov in kultur
To je le ena od zgodbic, ki jih je gotovo milijone. Iz vsakdanjika milijona ljudi, ki jih nosi naša draga Zemlja. Klasična vprašanja, ki pa v bistvu sploh niso vprašanja. So pokazatelji, ali nekdo živi v skladu z realnostjo, ali pa ne. Ali torej v življenju vzame stvari, take, kot jih pač življenje da, ali ves čas misli, da bi moralo biti drugače. Bolj modro; bolj mrzlo; bolj sveže; bolj … ali pa manj, kakor pač obrnejo - za njih je pomembno samo to, da ni vredu. In, da oni to povejo. In, da vsi ostali to slišijo. Aja, pa še to - da imajo oni seveda prav.
AaaaaAAAA! Včasih se mi meša od tega! Ljudem, ki živijo na način, da v vsem vidijo neke napake, nekaj, kar ne “štima”, ki - tako dolgo kopljejo, da že nekaj najdejo … takim bi najraje vzela vozovnice za življenje in jim rekla - tam so vrata!! Vrnite se, ko boste rahlo počistili tam zgoraj v svoji glavi!
A … to je popolnoma brez veze. Misim, to, da jim jaz solim pamet. Kdo pa sem, konec koncev. Poleg tega jim nič ne manjka v glavi, manjka jim kje drugje. In - življenje je tisto edino, ki ima to pravico. Da pokaže, da pove, da nauči. Če imaš trdo glavo, te pač tepe po buči; bolj in dlje časa boš trmast, bolj te bo teplo. Kar je čisto prav, ker z lepim se ljudje očitno ne naučimo veliko. Življenje nam podari naš čas tukaj, ki je omejen, mi pa ga zapravljamo s tem, da iščemo napake.
Polno zgodb o tem, kako ne znamo sprejemati realnosti, take kot je, ne pa take, kot bi “morala biti”, poznam. Tudi sama pogosto padem v kakšno; kdaj pa kdaj se še sama zalotim, da pomislim “zakaj pa ni tak?”. Za otroke recimo. Tako težko si jih čakal, jih še brezzobe in v plenicah gledal kot popolne, zdaj - ko pa znajo že čisto vse, pa … Niso po tvojem okusu. Kako narobe … nekoga tlačiti v nekaj, kar mu ni lastno. Takrat se hitro kresnem po buči; raje sama, kot da bi me življenje - to namreč neprimerno bolj boli.
Tako življenje, namesto, da bi ga pozdravili z odprtimi rokami, takega, kot pač je, gledamo skozi ena čudna, zverižena očala “kako naj bi bilo”. Zakaj? A ni bistvo, da si v življenju čim več časa, kolikor nam ga je že odmerjenega, zadovoljen, pomirjen in srečen? Kdo nam torej preprečuje, da nismo? Očala, ki jih ne znamo sneti?
Realnost, pozdravljena!
