Še pred enim letom je bil Zdravko Horvat del ekipe, ki opravlja storitve pomoči družini na domu v okviru dejavnosti Doma starejših Rakičan, zdaj pa priljubljeni sodelavec in oskrbnik starejših živi neko povsem drugo življenje. Posledice okužbe s koronavirusom so bile zanj tragične.
Že kot otrok pomagal prababici
Zdravko si je že kot otrok želel delati v poklicu, kjer bi bil v stiku z ljudmi, z odraščanjem sta ga vse bolj zanimala zdravstvo in pomoč starejšim. Ob prababici, s katero je živel in ki je dočakala 99 let, je spoznaval, da so starejši nemočni in da potrebujejo pomoč. Po osnovni šoli se je vpisal na zdravstveno šolo in se po končanem šolanju najprej zaposlil prek javnih del v Domu starejših Rakičan. Nato je opravljal različna priložnostna dela, tudi v gospodarstvu, potem pa dobil stalno zaposlitev v rakičanskem domu. »Kako bo šlo naprej zaradi mojega zdravja, pa bomo še videli,« pravi.
V kolektivu se je dobro počutil in s sodelavci zelo dobro razumel, bil pa je dobro sprejet tudi pri uporabnikih storitev. Nikoli ni občutil razlike, ker je Rom, poudari, in to je toliko več vredno, če veš, da si pripadnik druge skupnosti.
»S tem, da so sodelavci zame zbrali finančno pomoč, so mi izkazali spoštovanje ter pokazali, da mi stojijo ob strani,« je povedal Zdravko, potem ko sta mu direktor Doma starejših Rakičan Zoran Hoblaj in vodja dejavnosti pomoči družini na domu Leon Zelko izročila zbrano pomoč. »To mi veliko pomeni, ker veš, da te nekdo ceni in da se lahko na nekoga obrneš, ko potrebuješ pomoč,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Oče, sin in stric
Zdravko se je okužil oktobra lani doma od očeta, s katerim sta bila zelo povezana in sta živela sama po smrti matere, ki jo je izgubil, star komaj tri leta. Po prvih znakih bolezni sta oba šla na testiranje, vendar je test potrdil okužbo samo pri očetu. Zdravko je testiranje ponovil v enem tednu še trikrat in šele zadnji izvid je bil pozitiven. Ker se mu je zdravstveno stanje slabšalo, so ga sprejeli v murskosoboško bolnišnico. »Spominjam se sprejema in še megleno naslednjih dveh dni, potem pa sem se zbudil v Ljubljani,« opisuje. Ob Zdravku sta v Rakičanu v isti sobi v komi ležala še njegov oče in stric. Oba sta umrla.
Ni šlo brez zapletov
Zdravko živi, kot sam pravi, po čudežu. Bolezen je najbolj prizadela pljuča, odpovedovali so tudi drugi organi, jetra, želodec in ledvice, zaradi česar je bil sedem mesecev odvisen od dialize. Na srečo srce in možgani niso utrpeli tako hudih poškodb. Edina rešitev zanj je bila transplantacija pljuč, bil pa je tudi pred tem, da mu presadijo še ledvico. »V Ljubljani so me operirali takoj, ko so dobili pljuča. To je bilo v začetku decembra,« pove Zdravko. Po operaciji je začel okrevati, nato se je stanje spet resno poslabšalo, saj je dobil bakterijsko pljučnico in blago zavrnitev organa. Znova je bil v komi dva tedna.
To je bil velik boj
»Tega, kar sem prestajal, ni mogoče opisati in nekomu, ki česa podobnega ni doživel, ne razložiti, da bi mogel to razumeti. Za to, da sploh lahko diham in da sem živ, je bil potreben velik boj. Boril sem se sam s seboj in bilo je veliko odrekanj. In odrekanja so še zdaj. Življenja se mi je povsem spremenilo. Je pa tako, zaživiš na novo, pozabiš na tragedijo, ne moreš pa pozabiti spominov. To bo ostalo v meni, dokler bom živ,« je povedal Zdravko. Moč za nove korake, ki jih dela in ki niso preprosti, najde pri družini in sokrajanih, ki mu stojijo ob strani, veliko pa mu pomeni, da ga pokličejo ali obiščejo sodelavci. Vse to, kar je že prestal in kar še prestaja, osmišlja tudi misel, da morda njegova zgodba, ki jo je pripravljen deliti tudi z bralci Vestnika, opogumlja ljudi, ki so v težavah ali pred veliko preizkušnjo, da ostanejo močni, vztrajni in ne obupajo.
»Že od nekdaj smo bili pri naši hiši zelo verni. Z očetom sva dolga leta hodila v adventistično cerkev in tudi verniki mi zdaj veliko pomagajo ter stojijo ob strani. Romi so na splošno verni in vem, da se je zame molilo po vsem Balkanu in na velikem območju Evrope, darovane so bile tudi maše od Medžugorja do Srbije. Imam vero v Boga in vem, da je bila to božja volja, da sem ostal pri življenju in da mi je dal še eno priložnost. Vedno pa tudi rečem, da so bogovi zame tudi zdravniki, ki so sodelovali pri operaciji in zdravljenju, saj so naredili čudež. Čudeže pa lahko dela samo Bog. Čudež zato, ker sem bil eden prvih bolnikov na svetu, ki so mu kljub okužbi s koronavirusom presadili organ,« pripoveduje Zdravko.
Tudi njegovo telo je bilo zaradi vstavljenih cevk »prebodeno« na številnih mestih po telesu, manjša vdolbina mu je ostala od tega tudi pod brado. Kirurgi so ga že vprašali, ali mu jo lepotno sešijejo, pa jim je dejal, da ne, ker je to vidni del njegovih spominov.
Kaj ga čaka
Kako bo življenje teklo naprej? »To se sprašujem tudi sam. Ne veš, kaj te čaka jutri, čez en teden, deset let. Pri meni zagotovila, da bom, ker sem mlad, živel še najmanj trideset let, ni. Lahko pride do zavrnitve organa in me naslednji mesec ne bo več. Morda pa bom živel še najmanj petdeset let in dočakal leta moje prababica,« pove in se rahlo nasmehne.
Zagotovo pa ne bo mogel več opravljati dela, ki ga je do bolezni, ker se mora izogibati stikom z ljudmi, še posebej z bolnimi. Zanj je lahko že navadna viroza smrtno nevarna. »To me teži, saj sem bil navajen delati, rad sem bil med sodelavci in se družil. Če po toliko letih ostaneš brez tega, ni prijetno,« pripoveduje sobesednik. Toda na vprašanje, ali mu je zato zelo težko, odgovori: »Ne, ker sem se odločil, da bom to odmislil in da živim novo življenje. Prejšnje življenje je zgodovina.«
Zdravko se je vrnil domov 7. junija. Njegov vsakdanjik je zdaj posvečen skrbi za varovanje zdravja in krepitev telesne moči. Zaradi oslabljenih pljuč je dihanje še vedno oteženo, bolijo ga vsi sklepi, po vsem telesu ga peče koža. Telo bo potrebovalo najmanj dve leti, da si opomore, so mu dejali zdravniki, vendar v prejšnji kondiciji ne bo nikoli več.
Vsaj verjeli bi lahko
Širjenje virusa še vedno ne popušča in vse, kar se dogaja glede tega, Zdravko pozorno spremlja. »S tem virusom se moramo naučiti živeti, do kdaj bo prisoten, pa ne ve nihče. Veliko ljudi ne verjame v to, da virus sploh obstaja, in se iz tega celo norčujejo. Ti bodo tako mislili, dokler posledic ne bodo občutili na lastni koži. Če ne izkusiš, ne moreš vedeti, ampak želim si, da bi verjeli vsaj nam, ki smo preživeli. Žalosti me tudi, da potem ko slišijo našo pripoved, nekateri govorijo, da govorimo tako, ker smo podkupljeni. Ti se boriš za življenje, življenje se ti povsem spremeni, a živeti moraš naprej za svoje bližnje, drugi pa se potem norčuje iz tebe, to me jezi,« pove Zdravko.
Pripoved je sklenil s sporočilom vsem, ki to berejo, naj nevarnosti virusa ne podcenjujejo, tistim, ki so v najtežjih trenutkih mislili nanj, zanj molili in mu pomagali, pa sporoča, da mu to res veliko pomeni.