Prlek ponosno ohranja izročilo prednikov in plete izdelke iz šibja
Pletenje izdelkov iz vrbovega šibja se pri Rozmanovih prenaša iz roda v rod. Uredil si je tudi nasad vrb.
Gregor Rozman iz Mekotnjaka že dobrih deset let ohranja družinsko tradicijo pletenja izdelkov iz šibja. Kot nam je povedal, je sam predstavnik tretje generacije, ki se ukvarja s to nekdaj zelo razširjeno dejavnostjo. »Pletel je moj dedek, mogoče tudi njegov, tega ne vemo. On je svoje znanje predal prvorojencu, mojemu stricu, ta pa svojemu bratu in mojemu očetu,« je začel pripovedovati. Očeta se pri pletenju košar spominja, odkar pomni. In čeprav ga pri delu ni spremljal in se v najstniških letih za pletenje ni zmenil, ga je oče bolj za šalo kot zares enkrat povabil, da mu pokaže svoje spretnosti. Privolil je in sedaj plete že kar nekaj let, bolj intenzivno pa zadnjih pet. »Kot otrok sem se z vejami le igral, kakšno šibo pa smo dobili tudi od Miklavža,« se smehljaje spomni. »Vem pa iz otroštva, da sta oče in stric pletla košare, medtem ko sta kuhala domače žganje. To je bil vesel dogodek, ob katerem so nazdravili, kakšno rekli in veliko kartali,« pravi Prlek.
Vse potrebno znanje je hitro usvojil, obnovil pa ga je med epidemijo koronavirusa. »Takrat sva z očetom prekršila marsikatero prepoved. Potovala sva med občinami, pletla pozno v policijsko uro, se družila, ampak sem odnesel veliko znanja in veselja,« je dejal. Izdelke spleta iz pintovca, posebne vrste vrbe, ki ga nabira na različnih krajih. »Kjer sem opazil rasti pintovec, sem se kar ustavil pri hiši ter prijazno povprašal, ali potrebujejo veje. Velika večina mi jih je z veseljem podarila,« je povedal. Opaža, da teh dreves danes ni več veliko, je pa tudi prijatelje in sodelavce povprašal, ali poznajo kakšno rastišče. »Sodelavec ima pintovec na vikendu, in ko sem tam prvič rezal, se je ustavil njegov sosed in me prosil, naj še pri njem porežem. Tam me je zalotil še drug sosed in prosil za enako uslugo,« je smeje opisal. Povedal nam je še, da si nasad vrb ureja tudi doma. Izkopali so jamo, v kateri je nastala mlaka, ob njenem robu pa se razrašča pintovec.
Za uporabo in okras
Rozman vsa dela postori sam. Najprej veje poreže, jih pripelje domov, uredi po velikosti in pripravi za pletenje. »Na začetku se splete dno košare, iz njega pa se gradi velikost izdelka,« nam je opisal. Večje kot je dno, debelejše šibe potrebuje in večji izdelek nastane. Poudaril je, da je treba biti pri delu natančen in potrpežljiv. Ko izdelek začne plesti, ga najraje v celoti dokonča, pri tem pa zasleduje tudi ideje strank. Največ izdela navadnih košar z enim ročajem v različnih velikostih. Po teh so izdelki tudi dobili ime Rozmanov korpec. Imena se je sogovornik domislil hitro in spontano. »Je kombinacija mojega priimka in domačega prleškega izraza za košaro. Nisem si belil glave s tem. Bilo mi je všeč v prvem trenutku, ko sem si ga zamislil, in je ostalo,« je dejal. Izdeluje še večje košare, primerne za prenašanje večjih in težjih stvari, košare z lesenim podom, ki so lahko različnih oblik, prav tako plete ležišča za hišne ljubljenčke, košare za drva ob kaminu in dekorativne košare.
Izdelki so različnih velikosti. »Najmanjše otroške košarice so namenjene nabiranju listja in kamenčkov, s katerimi nas radi presenetijo naši najmlajši. Srednje košare so primerne za nabiranje gob ali zelenjave z vrta, večje korpe pa za večje količine izdelkov ali večje predmete,« razloži sogovornik, ki ima registrirano osebno dopolnilno delo. Skupaj z njim občasno plete še oče. »Rekel je, da se bo pletenju bolj posvetil naslednjo sezono, ko bo v pokoju, če bo imel čas,« se je pošalil Gregor s tem, da upokojenci težko najdejo čas za svoje hobije.
Sicer pa zaznava kar velik interes, da bi koga poučeval in znanje predajal naprej. Pri nekaterih je želja velika, a žal premalokrat pride do realizacije. »Marsikdo bi se rad naučil pletenja iz sentimentalnih razlogov, ker je pletel tudi njihov dedek, oče, ali zgolj iz radovednosti. To sezono sem imel delavnice z dvema mladima prleškima nadobudnežema in oba sta domov odnesla svoj korpec,« je ponosno povedal in dodal, da znanje z veseljem podeli z drugimi. A na drugi strani žalostno ugotavlja, da se obrt pozablja, zanimanje zanjo pa upada. »Nadomeščajo nas stroji za pletenje in poceni izdelki. Se mi pa zdi veliko vredno, da znam izdelovati prelepe in funkcionalne izdelke iz naravnega materiala, na kar sem ponosen, čeprav je le peščica tistih, ki to znajo ceniti,« pove. V to peščico spadajo njegove stranke in njihovim željam z veseljem ustreže. Upa, da bo kateri od njegovih otrok nadaljeval družinsko tradicijo, da jim bo lahko pomagal s svojim znanjem, oni pa njemu s svežimi idejami.
