Predstavljajte si, da ste poslovnež, ki se pojavlja tako na straneh rumene kot črne kronike. Radi hodite po robu dovoljenega, že zaradi narave vašega dela pa morate imate tudi občasne stike s "podzemljem". Ker obenem poslujete tudi z državo in njenimi podjetji, se radi zasebno družite s politiki, ti pa z vami. Tudi zato so za vas pripravljeni narediti marsikaj.
Vas recimo zanima, ali vam policija prisluškuje? Ni problema, boste takoj izvedeli. Za to vam sploh ni treba več najemati "lobistov", ki se v dragih restavracijah radi hvalijo, da dobivajo informacije s policije. To bo za vas na policiji neposredno preveril kar poslanec državnega zbora. Saj veste, tisti človek, ki so ga ljudje izvolili zato, da v parlamentu zastopa njihov kraj in interese.
Kako bo ta poslanec to storil, boste vprašali? Enostavno, se bo glasil odgovor. S kombijem parlamentarne komisije se bo odpeljal na policijo in tja prinesel vašo telefonsko številko. Tam bodo preverili, ali je vaša številka "varna". Če mu tega podatka ne bodo želeli dati, bo že sam poslanec vedel, da se z njo nekaj dogaja.
In kar je pri tem najlepše: vse je popolnoma zakonito.
Preberite še:
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Ljutomeru se bo odvil jubilejni filmski festival Student Cuts
Festival je namenjen mladim filmskim ustvarjalcem, ki se šele uveljavljajo v svetu filma.
Afera Dars: poslanca NSi na policiji preverjala, ali prisluškujejo Hajdinjaku
Od kdaj je zloraba institucij "običajna praksa"?
To, kar ste pravkar prebrali, je v resnici povzetek tega, kar nam že nekaj dni bolj ali manj neuspešno dopoveduje Janez Žakelj. Za tiste, ki ste zgodbo prezrli: gre za poslanca NSi, šefa parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) in vodjo skupine, ki se je v začetku novembra, le nekaj ur po zamenjavi Valentina Hajdinjaka z vrha Darsa, odpravila na policijo. Tja je s seboj prinesla daljši seznam telefonskih številk.
Žakelj in njegov strankarski šef Matej Tonin sta tako na policiji preverjala tudi številke treh ljudi, ki so danes med osumljenci v policijski preiskavi domnevno spornih Darsovih poslov. Prva pripada Hajdinjaku, druga nekdanjemu Toninovemu državnemu sekretarju na ministrstvu za obrambo Damijanu Jaklinu, tretja pa Gašperju Bedenčiču, znanemu imenu iz "podzemlja" domačega gradbeništva, ki spada v omrežje generalnega sekretarja SDS Boruta Dolanca.
Kdo med uporabniki številk s seznama si je takšno ekskuzivno preverjanje zaželel sam, koga pa so na seznam dodali drugi, še vedno ne vemo. Žakelj namreč svoje izjave o tem spreminja iz nastopa v nastop. Toda pomembno je bistvo: številke treh osumljencev sta Žakelj in Tonin preverjala že po tem, ko je policija javno sporočila, da je zadeva Dars v predkazenskem postopku.
Pod vso ceneno gnojnico, ki jo v teh dneh tudi po našem mediju zlivajo Žakelj, Vida Čadonič Špelič in nekateri drugi člani njune stranke, bi moralo prebivalce te države zanimati naslednje: od kdaj so se mehanizmi civilnega nadzora nad policijo, ki so ključnega pomena za normalno delovanje vsake demokratične države, spremenili v samopostrežno trgovino za iskanje podatkov o svojih prijateljih? Kako je mogoče, da je to v tej državi kar naenkrat postala "običajna praksa"? In kaj vse s seboj prinaša takšno početje?
Preberite še:
Žakelj obrnil ploščo: zdaj ve, da je na policiji preverjal številke Hajdinjaka in Vežnaverja
Po Žugljevem "državnem udaru" nič več ne bo tako, kot je bilo
Gremo po vrsti. V Sloveniji imamo politično stranko, ki nima nobenih težav z zlorabami državnih institucij. Ime ji je SDS. Njena značilnost je, da vsakič znova pri tem prečka meje dovoljenega, počaka, da to postane praksa, in nato spet stori isto.
Tudi zato so ti prijemi vsakič bolj brutalni. Nekoč so se v SDS vsaj pretvarjali, da spoštujejo formalne vzvode. Po Sovi so skušali vohljati z ustanavljanjem vladnih komisij. Že leta 2020 je Žan Mahnič na policiji odkrito želel fotografirati podatke iz konkretnih kriminalističnih preiskav. Pod zadnjo vlado Janeza Janše pa so njegovi ljudje podrli vse meje zakonitega z ribarjenjem za bančnimi podatki več sto državljanov Slovenije, med katerimi so bili vodilni ljudje medijev, nekdanji predsednik parlamenta, škof in številni drugi.
Pri tem se še vedno ne zavedamo, kako velika prekretnica pri dogajanju v politiki in družbi je bil "državni udar" na uradu za preprečevanje pranja denarja, kot ga je opisal njegov nekdanji direktor Klaudijo Stroligo. Enako, kot je bila afera Đuđić točka preloma pri financiranju političnih strank. Bi si recimo nekdanji glavni tajnik SD Klemen Žibert res upal prek posebne sheme za sorodnike in prijatelje v stranko "preliti" dobrih 300 tisoč evrov, če bi institucije te države v sedmih letih uspele razčistiti, čigav je v resnici denar, ki ga je hotela SDS privleči iz Banjaluke?
In podobna zgodba je zdaj pri NSi, ki omreženosti z velikim kapitalom že od Vzajemne naprej nikoli ni skrivala. V normalnem okolju, kjer je postopek mati demokracije, etika pa njena mehka blazina, bi se vsak politik, ki ne prihaja iz SDS, posul s pepelom. Pri nas Žakelj trezno razlaga, da je to, kar storil, popolnoma običajno. V čem je sploh težava, se čudi, medtem ko ne želi razumeti, kako daleč se je z njegovim početjem premaknila meja. Spet.
Preberite še:
Tonin in Žakelj na policijo prinesla tudi številko osumljenega pobiralca provizij
Je tudi znano odvetnico zanimalo, ali ji prisluškujejo?
Prav to je v tej zgodbi največji problem. Kaj je namreč naslednje? Bo nek poslanec naslednjič prišel na policijo z imenikom "anonimnih" številk, ki jih uporabljajo kriminalci, in podatke o prisluhih sporočal njim? Če zakonskih in drugih varovalk pred tem res ni, kot nas prepričujejo (verjetno zato, ker "očetje" te države nikoli niso pomislili, da bo komu kaj takega sploh padlo na pamet), nam ostane le zaupanje, da politiki te moči ne bodo zlorabljali. In od tega tedna ga pač ne more več biti.
Žakelj in Tonin imata namreč še eno dodatno težavo. Ni ju zanimal le Dars, ki je v istem času padel v roke ene od struj Gibanja Svoboda, ampak sta preverjala tudi številki Sebastjana Vežnaverja in Nine Zidar Klemenčič, ključnih akterjev afere sodna stavba.
To sta Žakelj in Tonin počela v času, ko sta se Vežnaver in Zidar Klemenčič na veliko ukvarjala s prodajo zgradbe na Litijski cesti. Torej s poslom, ki je tej odvetnici prinesel bogato nagrado, za zdaj še neznanemu srečnežu pa "jackpot" v višini treh državnih milijonov, ki mu ga je Vežnaver menda nakazal v Dubaj. Je tudi njiju zanimalo, ali jima takrat prisluškujejo?
Ko enkrat sprejmemo, da je dovoljeno vse, se ne smemo ničemur več čuditi.