Odraščali ste v Celovcu. Kako ste doživljali manjšinstvo?
»Pri meni je tako, da sem bil sicer socializiran kot koroški Slovenec, obiskoval sem dvojezični vrtec, bil sem del prve generacije dvojezične Mohorjeve ljudske šole in obiskoval slovensko gimnazijo, ampak oba starša sta iz Slovenj Gradca in do vrtca sem govoril samo slovensko, tako da od doma nisem imel te zavesti, da sem koroški Slovenec, ampak Slovenec. Tudi sam sem se vedno videl bolj v tej luči, malo tudi zaradi neke antidrže, ker se dobro spominjam poskusov vsiljevanja tega manjšinstva. Vsiljevali so mi denimo to značilno pogrkavanje, določene prireditve so bile namenjene izključno koroškim Slovencem in so potem spraševali, ali si Slovenec ali koroški Slovenec. Prav zato imam zelo kritičen odnos do manjšinstva, kar zveni malo čudno, glede na to, da kot novinar v glavnem o tem poročam. Identitete manjšinca torej nisem nikoli imel. Zame se slovenski prostor ne konča na meji, ampak se nadaljuje.«
Študij slovenščine in ruščine vas je s Koroškega vodil na Štajersko, v Gradec. Ste se že v tistem času zavedali slovenskosti Gradca?
»Pravzaprav ne, saj slovenskost Gradca nikoli ni bila tema. Na slovenski gimnaziji v Celovcu nismo nikoli slišali za slovenski Gradec ali za štajerske Slovence. Kar je smešno, hodiš na gimnazijo, ki obstaja zaradi slovenske narodne skupnosti, in tam ne slišiš nič o drugi slovenski narodni skupnosti v Avstriji. Sam sem prvič slišal za štajerske Slovence v neki reportaži na televiziji in takrat sem se zavedel, da to obstaja. Nekaj malega mi je o tem govoril tudi oče, denimo o slovenskem industrijskem pionirju Janezu Puhu. Šele ko sem se priselil v Gradec in se začel s tem ukvarjati, sem prek profesorja Ludvika Karničarja, ki je bil profesor slovenščine na Univerzi Karla Franca, spoznal Gradec tudi s tega vidika. Slovenci smo samo eden od 150 narodov, ki živijo v tem mestu, v Celovcu pa je to popolnoma drugače, tam so institucije, organizirajo se prireditve … To prisotnost slovenske tematike sem ob prihodu v Gradec celo malo pogrešal.
Odraščal sem v 90., ko je bil deželni glavar Koroške Jörg Haider, ki je hujskal proti Slovencem, se pravi smo bili vedno del nekega političnega prepira, kar se je tudi čutilo. V Gradcu pa to ni igralo popolnoma nobene vloge in niti danes je ne. Slovenci na avstrijskem Štajerskem nismo politična tema. Če se vrnem k profesorju Karničarju. On je poskrbel za dvojezično spominsko ploščo na pročelju stare univerze v spomin na Janeza Nepomuka Primica, ki je ustanovil prvo stolico za slovenski jezik sploh – ta je bila torej v Gradcu, ne v Ljubljani. Prva predavanja za medicino, teologijo, pravo v slovenščini so bila v Gradcu. Nato pa sem se tudi kot novinar moral začeti ukvarjati s tem, saj sem začel poročati o slovenski kulturi v Gradcu.«
Kaj vas je nagovorilo, da o tem spišete knjigo?
»Potem ko sem napisal turistični vodnik po Ljubljani v nemščini, me je kolegica nagovorila, da napišem tudi knjigo o Gradcu. Delno so za tem tudi osebni razlogi, ker je moja družinska zgodovina povezana z Gradcem, saj so moji predniki živeli tukaj. Izhodišče za pisanje sta bila dva zbornika, nastala ob simpozijih na temo Slovencev in Gradca. Znanstvenega gradiva je veliko, kar je manjkalo, pa je ena taka knjiga, ki bi opisala denimo tudi aktualno dogajanje na graški literarni sceni, torej kdo sploh ustvarja v slovenščini v Gradcu ali pa kako aktualna je slovenska literarna scena tukaj. Naj kar odgovorim, da je to ena najpomembnejših, najbolj živih literarnih scen v Avstriji, nekateri celo govorijo o celotnem nemškem prostoru.«
Povejva kaj več o slovenski kulturi v Gradcu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurska občina že drugič v brezplačni najem dobila prikazovalnik hitrosti
Občina Razkrižje je bila uspešna pri pridobitvi šestmesečnega brezplačnega najema prikazovalnikov hitrosti.
»Slovenska kultura se je vedno pojavljala v valovih. Najprej v 16. stoletju, to je čas humanizma in renesanse, je bila zelo pomembna ustanovitev univerze in s tem tudi pouk za Slovence, delno tudi v slovenščini. Vrhunec sledi v 19. stoletju, ko so v Gradcu delovali pomembni skladatelji, pisatelji, profesorji. Od konca 90. let pa poteka ta novi val kulture. Zadnji zvezdni trenutek slovenske kulture je ustanovitev Slovenske čitalnice v Gradcu pred malo več kot desetimi leti. Koronski čas je vse skupaj malo ustavil, smo pa jeseni pred epidemijo imeli v Gradcu približno enako število kulturnih prireditev kot v Celovcu, kar je bilo pred nekaj leti nekaj nepredstavljivega. Počasi se vračamo k tem številkam.«
Kdo pa so soustvarjalci tega kulturnega dogajanja? Študenti, zdomci?
»To je čisto različno. Če dam spet primerjavo s Celovcem, so bile tam od nekdaj neke slovenske institucije, Mohorjeva založba je ena takih, ki je bila za celoten slovenski narod odločilnega pomena. Gradec recimo nikoli ni imel kakšne slovenske založbe, tudi nima in ni imel slovenske gimnazije. Kar se tega tiče, se stvari šele začenjajo. Slovenska čitalnica je prva in do zdaj edina kulturna institucija Republike Slovenije v Gradcu. Veliko je prostovoljnega dela, npr. kar se tiče pouka slovenskega jezika na ljudskih šolah in gimnazijah. Tega je zelo malo, enkrat na teden v obliki popoldanskega pouka, ampak kar se tiče ljudskih šol zelo priljubljeno. Sicer pa je poleg čitalnice tu še Klub slovenskih študentov. Imamo še zasebni slovenski inštitut Kasilde Bedenk in društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva, ki redno organizira likovne razstave, pohode itd. Zdaj se obeta slovenski kulturni dom, tega je obljubil štajerski deželni glavar, pri čemer si bosta obe republiki razdelili stroške.
Imamo torej pomanjkanje nekih institucij in veliko prostovoljnega dela, ampak to morda tudi ni slabo, ker to pomeni, da je slovenska kultura enostavno del splošne graške kulture, ki pa je že tako po svoji naravi multikulturna. Naj izpostavim tri posameznice, ki ustvarjajo v Gradcu: Daniela Kocmut, literarna prevajalka, urednica zelo pomembne graške literarne revije Lichtungen, hkrati pa objavlja tudi pesmi, ima že dve dvojezični pesniški zbirki, pa Nataša Milovanovič, ki prav tako objavlja v slovenščini, in džezovska pevka Tjaša Fabjančič, ki je del tako graške kot slovenske džezovske scene.«
Severovzhodni del Slovenije vidi Gradec predvsem kot nakupovalno meko. Ne zavedamo pa se, da je že samo ime Gradec slovenskega izvora. Povejva kaj o tem.
»Res je in to se mi zdi malo škoda. Gradec pomeni majhen grad, ta je nekoč stal na grajskem hribu Schlossberg in so ga po vsej verjetnosti postavili alpski Slovani za časa Karantanije, nemško ime Graz se je torej razvilo iz slovenskega. Takih 'sledi' je po vsem Gradcu še več, veliko je okrajev, potokov itd. z imeni slovenskega izvora. Primera sta okraj Straßgang, pri čemer Straß izvira iz straže, pa Ragnitzbach – Ragnitz izhaja iz raka, rakovice. Približno tretjina imen na avstrijskem Štajerskem je slovenskega izvora. Prav zato je žalostno, če se Slovenci, govorim predvsem o tistih iz osrednje Slovenije, sploh ne zavedajo slovenskosti, ko gre za Štajersko in Gradec. Tu vidim vlogo svoje knjige, da malo zbudi zavest o tem.«
Knjiga Slovenski Gradec je dvojezična, slovenska in nemška, k njej je dodan tudi zemljevid »slovenskih točk«, o katerih pišete. Če se sprehodimo po središču Gradca, kaj slovenskega lahko vidimo?
»Teoretično se lahko po Gradcu sprehajate več dni in odkrivate slovenske sledi, ker niso samo v centru, ampak tudi v okolici. Ena od njih, ki bi jih priporočal za ogled, je spomenik žrtvam nacionalsocializma na osrednjem pokopališču, ki ga je načrtoval Boris Kobe, Plečnikov študent. V centru pa na Glavnem trgu stoji vodnjak, kjer je kip nadvojvode Janeza, ki je bil med drugim pobudnik vzpostavitve južne železnice. Okoli njega so alegorije štirih rek, Mure, Drave, Savinje in Aniže, zadnja je edina, ki je samo na avstrijski strani. Potem so tu stara univerza, kjer je zdaj semenišče, z že omenjeno dvojezično spominsko ploščo Nepomuku, pa Schlossberg – tam je mozaik mestnega prijateljstva z Mariborom in Ljubljano. V rezidenci na hribu vsako leto domujejo povabljeni literati, med njimi sta že bili recimo Maruša Krese in Petra Bauman. Ob jasnem vremenu pa lahko s Schlossberga vidite tudi Pohorje.«
Ko že omenjava Nepomuka – slovenistika na graški univerzi sega v leto 1811. Kakšno je zanimanje za ta študij danes?
»To je zelo žalostna zgodba. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila k EU, je bilo ogromno zanimanja za slovenski jezik, predavalnice so bile polne. Na žalost je zdaj vpisov vedno manj, ne vem, zakaj. Morda je razlog v tem, če spet primerjam s Koroško, da je tam urejen pouk slovenščine, na Štajerskem pa je vse na prostovoljni ravni in temu ustrezno ni toliko povpraševanja, vsaj kar se tiče pedagoške smeri, ker pač ni neke šole, kjer bi to stalno in sistematično ponujali. Pavlova hiša se sicer zelo zavzema za to, da bi na obmejnem območju uredili neko dvojezično šolo, s tem bi bil interes za študij slovenščine avtomatično večji. Zdaj pa ni razloga za to, saj lahko poučujete le na Koroškem. Ministrstvo celo razmišlja o tem, da bi ali ukinili eno od kateder za slovenistiko ali pa bi dve povezali, verjetno bi se povezali graška in celovška. Če se zavedamo zgodovinskega dejstva, da ima graška katedra za slovenistika najdaljšo tradicijo, bi bila velika škoda, če bi se to zgodilo. V času profesorja Karničarja je bila to najbolj aktivna katedra za slovenistiko zunaj Slovenije, vedno so bili kakšni literarni večeri, simpoziji, predavanja … To je praktično umrlo, deloma tudi zaradi Slovenske čitalnice, saj literati zdaj nastopajo tam.«
Spomnim se vaše izjave na okrogli mizi lansko jesen v Pavlovi hiši na temo slovenščine na avstrijskem Štajerskem. Med drugim ste dejali, da slovenski jezik v Avstriji ni samo jezik soseda, ampak je tudi njihov jezik, in če se Avstrijci hočejo ukvarjati s svojo zgodovino, se morajo tudi s slovenščino. Se vam zdi, da bo vaša knjiga pripomogla k zavedanju tega?
»Tistim, ki bodo knjigo brali, zagotovo. Avstrije, predvsem Koroške in Štajerske, sploh ne morete prav razumeti, če nimate nekega osnovnega znanja slovenščine. Ne morete razumeti, zakaj se kraji imenujejo, kot se imenujejo, določenih izrazov v dialektu sploh ne boste razumeli, npr. zakaj se malici pravi Jause – po južini, seveda. Vse to razumete šele, če se ukvarjate s slovenskim jezikom in kulturo, in to je tudi eden od razlogov, zakaj sem to knjigo napisal in zakaj je izšla tudi v nemščini. Upam, da bo doprinesla k temu, da se bodo nemško govoreči Avstrijci še več naučili o lastni zgodovini, ker slovenska zgodovina je tudi njihova zgodovina in avstrijska zgodovina je tudi naša, slovenska zgodovina. Gradec je lep primer tega, kako smo skozi stoletja kulturno in tudi jezikovno povezani, in tega sploh ne gre ločiti.«
Da ne ostaneva samo pri kulturi, v Gradcu najdemo tudi slovenski lokal …
»Ja, gre za lokal Die Scherbe, ki ga vodi koroški Slovenec, pravzaprav ima zdaj že tri lokale v Gradcu in ne skriva svojega slovenstva. Vedno govori v slovenščini, skrbi za to, da je vsaj del natakarjev Slovencev, da lahko naročiš svoje pivo v slovenščini. V enem od lokalov je možno naročiti celo prekmursko gibanico, nimamo pa neke prav slovenske gostilne ne v Gradcu ne v Celovcu. To je zanimiv fenomen, namreč čisto samoumevno je, da imajo Italijani, Grki svoje gostilne povsod in jih tudi tako imenujejo, mi, Slovenci, pa se skrivamo. Sam bi predlagal, da se v omenjenem slovenskem domu, ki ga načrtujejo, uredi neka gostinska ponudba, morda celo slovenski hotel … Morda bomo pa imeli v Gradcu prvo slovensko gostilno. To bi bilo nekaj (smeh).«
V Gradcu ste zdaj že vrsto let. Bi rekli, da se Slovenci danes kaj bolj izpostavljamo, kot smo se pred desetletji?
»Težnja Slovenca je, da se prilagaja, da se ne izpostavlja, da je skromen. Mimogrede rečeno mislim, da so to neke zelo dobre vrline, ki jih imamo, lahko pa bi bili tudi še malo bolj ponosni na svojo kulturo, zgodovino, jezik, tega nam malo primanjkuje. Ampak nas je nekaj 'borcev', ki se zavedamo, da se to slovenstvo vendarle izplača na neki način poudariti, saj imamo Slovenci predvsem za Gradec neki pomen, tu smo navzoči že od samega začetka. Slovenci smo sicer izredno uspešni v Gradcu. Lani je vodenje Kunsthausa, muzeja sodobne umetnosti, prevzela Slovenka Andreja Hribernik, v istem letu je Slovenec prevzel strokovno vodstvo kompletnega Universalmuseuma Joanneum, to je Marko Mele, ki je bil prej direktor arheološkega muzeja v Gradcu. To je izredno pomembna pozicija, Joanneum ima 19 enot po vsej Štajerski. Slovenka vodi tudi interesno skupnost IG Kultur Štajerska, to je interesna skupnost vseh neodvisnih kulturnih organizacij na avstrijskem Štajerskem.
Še en tak primer uspešne Slovenke je Urška Šoštar, ki je prevzela vodenje glavnega prireditvenega prostora Zehnerhaus v avstrijski Radgoni, slovenska strokovna sodelavka dela tudi v muzeju v stari orožarni … Slovenci torej vedno pogosteje zasedamo izredno pomembne pozicije, kar je bilo nekoč nepredstavljivo, sploh zame, ki sem odraščal v Celovcu. Že če primerjamo s Slovenijo – ne znam si predstavljati, da bi Avstrijci recimo zasedali te pozicije v Sloveniji, da bi npr. Avstrijec postal direktor moderne galerije.«
Dotakniva se še malo vašega novinarskega dela. Začeli ste s 16 leti v Celovcu, kjer ste delali na radiih Korotan in Dva, bili ste na radiu Agora, od leta 2009 pa ste na ORF, kjer med drugim oblikujete prispevke za televizijsko oddajo Dober dan, Koroška, dober dan, Štajerska. Kaj se je v zvezi s tematikami, povezanimi s štajerskimi Slovenci, v tem času spremenilo?
»Ko sem začel delati na ORF, je bila ideja, da morda enkrat na mesec naredimo kakšen prispevek iz Štajerske v slovenščini, v glavnem bo to iz Pavlove hiše. Takšna je bila ideja. No, zdaj je tako, da je bolj ali manj samoumevno, da imam vsak teden en prispevek. To pomeni, da se je to področje res neverjetno razvilo, sploh v zadnjih desetih letih. Rekel bi, da je vsako leto več prireditev, ne samo zaradi institucij, ki te prireditve organizirajo, ampak ker je slovenska kultura postala del splošne kulturne ponudbe predvsem Gradca in tudi Radgonskega kota. Zelo sem srečen in res mi je v veliko čast, da lahko to kot novinar spremljam.«
Kako vidite manjšino v Radgonskem kotu? Ali ta v praksi še obstaja?
»To je zelo problematično vprašanje. Na Štajerskem, o tem piše profesor Christian Promitzer z graške univerze, sta dve med seboj ločeni naselitveni območji oz. slovenski narodni skupnosti – to sta Radgonski kot s petimi dvojezičnimi vasmi ter območje Lučan in Sobote nekje 70 km zahodno od Radgonskega kota. V zadnjem je slovenščina še živa oziroma se v nekem smislu še aktivno uporablja. Vsekakor moramo izhajati iz tega, da so štajerski Slovenci izgubili vsaj eno generacijo, ki se ni več učila slovenščine kot materinščine, zato je to zanjo postal tuji oziroma jezik soseda. Kar pa ni problem, zgled za to je Irska, kjer so načrtno ponovno uvedli pouk irščine v šolah, imajo dvojezične napise … Če je politična volja, je vse mogoče.
Na Štajerskem se pravzaprav to dogaja. Mislim, da tak preporod narodnih skupnosti ni nič slabega, to celo pozitivno ocenjujem, ker mi gre malo na živce, če recimo celo koroški Slovenci kritizirajo, da na Štajerskem ni več neke prave narodne skupnosti. Jaz se temu ne bi posmehoval. Če so zaradi političnega pritiska praktično uničili eno generacijo slovenstva, je to bolj žalostno oziroma je tem bolj razveseljivo, da so s Pavlovo hišo ta razvoj ne samo ustavili, ampak ga celo malo obrnili. Da zanimanje za slovenščino, pa četudi samo v smislu jezika soseda, in pozitiven odnos do slovenščine obstajata. Ne smemo pozabiti, da je ob ustanovitvi Pavlove hiši grozil bombni atentat, to je bilo leta 1998. Ni torej tako dolgo nazaj, da so z bombami grozili Slovencem, in če se tega zavedamo, je razvoj na Štajerskem absolutno pozitiven in ga je treba podpirati.«
Bi torej rekli, da je politika v Avstriji danes naklonjena slovenstvu?
»Predvsem na Koroškem so zmeraj poskusi politizacije vprašanja slovenske narodne skupnosti, tega se moramo vedno spet bati in ta refleks bo ostal, dokler bodo obstajali Slovenci kot narodna skupnost, na Štajerskem pa, kot rečeno, to itak ni prava tema. Ni naključje, da se je govorilo o skriti manjšini. Koroška deželna politika ni mogla skrivati Slovencev, je pa agitirala proti njim, medtem ko je štajerska deželna politika ubrala to pot, da je zavestno agitirala sploh proti obstoju Slovencev, sploh jih ni priznala in temu ustrezno Slovenci niso bili politična tema. Proti nekomu, ki ne obstaja, pa ne moreš hujskati. Na splošno je danes to tako majhna tema, da si težko predstavljam, da bi iz tega lahko nastala pereča politična diskusija. Razen če bi recimo začeli štajerski Slovenci zahtevati dvojezične krajevne napise. Potem pa bi znalo biti, da bi se bistveno spremenil ton znotraj politike.«
Ste vi osebno optimistični glede slovenstva na avstrijskem Koroškem in Štajerskem?
»Ne, nisem preveč optimističen, enostavno zaradi logike posledic, če se imaš za manjšinca. Manjšina bo prej ali slej izginila, vsaka jezikovna narodna manjšina izgine, in zato je to vedno bil moj problem neke lastne identifikacije z manjšinstvom. Če se imam za manjšinca, sem takoj ogrožen, jaz pa nočem biti v tej poziciji. To tudi pomeni, da ne zahtevam kakih posebnih pravic, sploh ne. Zahtevam samo, da imajo ljudje spoštovanje, predvsem da imamo Slovenci spoštovanje do slovenskega jezika. Od nemško govorečega posameznika tega ne morem zahtevati, lahko sem le vesel, če to spoštujejo, mislim pa, da od Slovenca to lahko zahtevam.«
Če skleneva, ste s knjigo na neki način postavili spomenik slovenstvu v Gradcu. Kaj sledi na tem področju?
»Med ukvarjanjem s to tematiko se je odprlo več tem, iz vsakega poglavja bi lahko nastala posebna knjiga. Trenutno sodelujem pri nastajanju zbornika, ki bo izšel v Gradcu na temo slovenske zgodovine mesta in avstrijske Štajerske, tam bom napisal prispevek o povezavi Ljubljane in Gradca. Lahko že izdam zanimivost, da obstaja več kulturnih povezav med Ljubljano in Gradcem kot med Mariborom in Gradcem, ki sta si geografsko gledano bližje. Sicer pa me pri Mohorjevi založbi nagovarjajo, da bi napisal podobno knjigo o Celovcu. Osebno me trenutno bolj vleče Trst, ker je tam morje in mi klima, človeška in naravna, bolj ustrezata kot celovška, kjer je vendarle velikokrat megleno.«