Začetek leta v veliko primerih označuje čas turističnih sejmov. Tako na levem kot desnem bregu reke Mure imamo številne občine, ki imajo v svojih strateških dokumentih zapisan turizem kot eno najpomembnejših strateških usmeritev. Strategija je najpomembnejša usmeritev neke organizacije ali skupnosti, s taktično izvedbo pa strategijo udejanjimo in pripeljemo stvari do cilja. Stari ruski general je nekoč dejal, da je najslabša kombinacija, ko je strategija napačna in taktika učinkovita. To neko vojsko hitreje pripelje do neuspeha, kot ko imamo dobro strategijo in jo napačno izvajamo. Prav zaradi tega svetovalci, ki peljejo podjetja po poslovnem načrtu, posvečajo veliko pozornost tako pripravi realne strategije kot tudi virom, s katerimi je mogoče zadano strategijo taktično udejanjiti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Ključ je v besedi realno. Vsi vemo, da so mnogi strateški dokumenti in turistične strategije na obeh bregovih zapisani brez podlage v besedi realno. So bolj zbirke želja, v veliko primerih pa prepisane zbirke želja od nekoga drugega, ki je tovrstne dokumente pripravljal. Ker je pač bilo treba v nekem trenutku imeti bazične strateške dokumente, da si lahko nastopal na različnih državnih in drugih razpisih. V teh dokumentih ni nihče preverjal pomena besede realno, ampak jo je v veliko primerih nadomestila želeno, ki pa ni imela in nima tuzemske podlage. Turizem je hkrati tradicionalna panoga, obenem pa zelo dinamična in se odziva na vsako še tako majhno spremembo v družbi. V zadnjih letih smo na to temo doživeli kar nekaj lekcij. Če se ozremo zgolj na nam bližnje trge, so vinarji v Goriških brdih in gostinci v Istri naenkrat ugotovili, da obstaja tudi Dunaj. Njihovi primarni gostje, Italijani, so v gospodarski krizi 2008 čez noč izginili. Navajeni na Italijane, ki znajo sedeti po nekaj ur pri hrani in vinu, so se naenkrat srečali z gosti, ki pojedo eno paštico, kot so rekli, popijejo kozarec vina in gredo naprej. Takrat so jih odkrili Dunajčani in jim po njihovih besedah rešili sezono.
Hrvaška je zaradi varnostne situacije v Egiptu in grškega poloma naenkrat postala tudi letalska destinacija, odkril jo je segment turistov, ki je dotlej bival v oddaljenejših državah. Covid kriza je v turizem zarezala kot še nobena v zgodovini in naenkrat so namesto obleganih krajev postale zanimive družinske in zakotne lokacije, ki so jih izbirale bodisi družine ali manjše družbe, ki se niso želele drenjati z množico drugih turistov. Ko gledamo genezo turizma pri nas, je večina tako imenovanih turističnih organizacij, kakor koli jih danes poimenujemo, nastala iz olepševalnih društev. Naloga olepševalnih društev je bila, da so skrbela za podobo lastnega kraja, zagotavljala cvetlične aranžmaje pred upravnimi stavbami in poskrbela, da so šli občinski upokojenci na izlet v drugo občino. Na tem mestu ne smemo pozabiti gasilcev, ki so s svojimi veselicami poskrbeli, da se je v blagajnah lokalnih društev nabral kakšen cekin, ki je omogočil nabavo opreme in kakšen dodaten piknik. Zakonodaja in zakon o omejitvi uporabe alkohola sta gasilcem dodobra odtegnila tovrstne prihodke in otežila organizacijo veselic, ki jih je poganjalo prostovoljno delo za blaginjo lokalne skupnosti. In ta tradicija je z nami še danes.
Ko pogledamo strukturo pomurskega turizma, lahko ugotovimo, da so Radenci, Moravske Toplice, Lendava, Banovci in Mala Nedelja osnovni stebri, tisti, ki ustvarijo večino prihodov gostov v regijo, ker v vsem normalnem svetu štejejo prenočitve gostov. Vse skupaj je nastalo na plečih razvoja turizma v Radencih in dr. Karla Henna, ki je odkril radensko mineralno vodo. Njegov sin je nato to odkritje nadgradil in v začetku prejšnjega stoletja postal eden vodilnih balneologov (zdravljenje z vodo) v Evropi. Na drugi strani imamo vinsko tradicijo Jeruzalema in Klenovšek-Bouvierjevega delovanja v Radgoni. Pred stotimi leti so bili skratka postavljeni dokaj trdni temelji, ki so bili tako strokovno kot turistično med najboljšimi v Evropi. Kaj pa danes? Danes kuhamo dödole. Z dödoli ni nič narobe, saj italijanski njoki niso nič bolj sofisticirana jed in jih je možno narediti iz enakih sestavin z enakim naporom, vendar je težava, da je to naš končni domet in ne zgolj ena od stvari na poti h kakovostnemu produktu. Ko pogledamo našo turistično ponudbo, ne moremo priti naprej od »nacionalnega občutka«, da znamo dobro kuhati in imamo vrhunsko kulinariko.
V bistvu je to zmota. Pri ponudbi v pokrajini se nam števec ustavi pri štirih dobrih gostilnah, nekaj vinarjih in atrakcijah, ki so zanimive zgolj za najslabše goste. Tiste, kot smo jih nekoč imenovali, ki kupijo krožnik za na zid in gredo naprej. Če je Gorenjcem, našim severnjakom, tam, kjer ne raste nič, niti vinska trta, ki raste povsod, samo na Gorenjskem ne, uspelo napolniti polovico Michelinovega vodnika, ki pokriva Slovenijo, je nam, ki imamo vse in kjer raste vse, uspelo dobiti zgolj priporočilo, da imamo dobro razmerje med ceno in kakovostjo. Ker spimo na mitu in »nacionalnem občutku« o superiornosti naše narave, hrane in neizmerno prijaznih ljudeh. To je mogoče v neki meri tudi res, vendar najboljših stvari, ki jih imamo, nimamo integriranih v gostinsko-turistični produkt. Če bomo želeli kot regija narediti korak naprej, si moramo najprej priznati, da so nas zaj... dödoli.