Skozi življenje si človek ustvari precej ritualov. Tako si izberemo tudi lokale, kamor zahajamo. Sam imam v našem mestu tri, štiri lokale, kamor grem najraje. Ker vem, da me tam iz srca pozdravi lastnik, ki ga zanima, kako sem ta dan, ali izza točilnega pulta ogovori natakar/natakarica, ki te s svojim nastopom takoj spravi v dobro voljo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Eden od teh lokalov pa mi je še posebej blizu. Zjutraj se tam ob kavi in čaju srečamo res različni ljudje. Vsi se poznamo po imenu. Tako je bilo tudi nedavno. Običajna jutranja kava, ob kateri so se med drugim zbrali simpatična mlada nogometašinja ekipe državnih prvakinj, izkušeni odvetnik, upokojeni mojster več poklicev, nekoč eden najbolj znanih poslovnežev in danes eden najbolj stalnih obiskovalcev tega lokala, serviser gostilniških aparatov in še kdo, pa se je nekaj po pol osmi uri sprevrgla v scenarij, ki se ga ne bi sramovali niti pisci holivudskih kriminalk.
Ko je natakarica nameravala zamenjati bankovec višje vrednosti, ki ga je imel s seboj odvetnik, saj je želel plačati zapitek za mizo, je ugotovila, da ji je nekdo iz enega od predalov točilnega pulta odnesel večjo vsoto gotovine. Predrzni tat je prej sedel za mizo lokala v notranjosti in naročil pijačo, priložnost za krajo pa je izkoristil, ko je natakarica odnesla pijačo gostom na terasi. Mlada nogometašinja je krajo takoj prijavila policiji oziroma svojemu klubskemu predsedniku, ki v policiji službuje kot policist kriminalist. Eden od stalnih gostov lokala si je prišleka v gostilni zelo dobro zapomnil, med drugim po oblačilih – medklic: v taki garderobi res ne greš okrast lokala –, in ga natančno opisal omenjenemu policistu.
Ta se je nemudoma odzval in sporočil kolegom na interventni številki 113 slikovit opis osumljenca. Ti so ga začeli iskati, v iskanje tatu se je vključila tudi ena od gostij lokala. Po mestu se je vozila z avtom in oprezala za storilcem. Zelo kmalu je policistom sporočila, kje ga je opazila. Potem ko je oropal omenjeni lokal, se je zadrževal še pred enim. V želji, da bi zakril sledi, si je sicer preoblekel majico. Ni se mu izšlo, policisti so ga prijeli dobro uro po dejanju na avtobusni postaji. Res je, da s(m)o levji delež pri tem imeli gostje lokala, a si vsekakor vsaj pisno zahvalo svojih nadrejenih zasluži omenjeni policist kriminalist, ki je po prijavi prvi prišel na kraj zločina. Da v praksi uresničimo staro krilatico, da so policisti v službi ljudi. In da ne odvzemajo le vozniških dovoljenj. No, za v prihodnje, da ne pozabim, vsi kradljivci, ne drznite si več za tarčo vzeti našega lokala. Ker vas bomo ujeli že, ko boste pomislili, da bi ga okradli.
Novičarski spletni portal, ki se rad pohvali, da ekskluzivno razkriva novice, je po dogodku zapisal, da se dogaja drama na avtobusni postaji, ker je tam večje število policistov, in da bodo preverili, kaj se je zgodilo. Uro zatem je eden od bralcev v komentarjih pod to novico zapisal, naj si na našem portalu preberejo, kaj se je zares zgodilo. A s tem še ni bilo konec (zanimivega) četrtkovega dogajanja. Na teraso lokala sta prišli dve turistki, ki bi morali do naslova, po katerem sta spraševali in kamor sta bili namenjeni, v tistem soparnem četrtkovem dopoldnevu pešačiti skoraj tri kilometre. Nogometašinja jima je takoj priskočila na pomoč in ju v avtu zapeljala tja, kamor sta starejši gospe želeli. Včasih pa smo že tudi komu poklicali taksi ali mu razložili, kje v mestu je stavba, ki jo išče.
Pa še to. Vem še, da me v enem od lokalov na skrajnem vzhodu Goričkega, kjer se prav tako vsi poznajo po imenu, čakajo mlečne kumare in kuhan/pečen mladi krompir. Obljubim, da pridem. Zadnjič se nam ni izšlo zaradi neviht.