Enkrat se je festival že premikal, pove Milan Zrinski, ki je bil dolga leta ena od osrednjih osebnosti festivala, in to zaradi osamosvojitvene vojne leta 1991. Takrat so ga s konca julija prestavili na september.
Milan Zrinski je festivalu zvest vse od njegovega začetka in kot član KUD Beltinci je bil tudi njegov soustvarjalec vse do pred nekaj leti. Takrat je zaradi svojih načel glede ohranjanja in negovanja izvirnosti izročila, avtonomnosti prireditve ter pogledov, kaj je dobro za njeno prihodnost, zapustil ekipo in s tem tudi predal voditeljsko vlogo na festivalu. To je tako na osrednji prireditvi kot spremljevalnih dogodkih predano opravljal vsaj na štiridesetih festivalih. Zadnjič na 47. mednarodnem folklornem festivalu.
Folklora že leta 1938
Začetki folklorne dejavnosti v Beltincih segajo v leto 1938. Tega leta je namreč Vilko Novak iz Beltinec, znani slovenski narodopisni in literarni zgodovinar, s seboj pripeljal mentorja slovenske folklore Franceta Marolta, ki se je zanimal tudi za prekmurske ljudske pesmi in plese. Marolt je pregovoril domačina Matijo Kavaša, da je ta sestavil prvo plesno skupino in jo tudi vodil do leta 1951, ko jo je prevzel Elemer Szepessy. Ta jo je potem vodil do 30. obletnice, ki so jo obhajali 30. junija 1970, nato pa vodenje zaradi slabega zdravja predal Borisu Žaligu, ki je v skupini že tudi plesal. »Bil pa je tudi muzikant, saj je igral na harmoniko, in 'šnajder', ki je znal sešiti narodne noše, saj je bil tekstilni inženir,« je o Žaligu povedal Zrinski.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Začelo se je pred Zvezdo
Z ustanovitvijo KUD Beltinci oktobra 1969, katerega pobudniki so bili beltinski učitelji, njegova predsednica pa Milica Šadl, so se vanj vključili folklorna skupina, tamburaški ansambel in knjižnica, kar je vse že delovalo, na novo pa so ustanovili pevski zbor in dramsko sekcijo, ki je potem delovala občasno. Folklorna skupina se je že uveljavila tako doma kot tudi v tujini in zagnani člani društva so začutili, da je treba narediti korak naprej. Konec junija 1970 so pripravili srečanje folklornih skupin, nastope, ki so potekali pred beltinskim hotelom Zvezda, pa je spremljalo veliko ljudi.
»Milica in Boris sta vse to spremljala s stopnic pred Zvezdo in si rekla, kaj če bi mi to imeli vsako leto. Njun pogovor je slišal pokojni Lujz Filip, ki je bil v društvu blagajnik, in zato je tudi vedno dejal, da sta onadva starša beltinskega folklornega festivala,« je pripovedoval Zrinski. O začetnih korakih festivala ni fotografskega gradiva, je pa v arhivu društva dve in pol minutni filmski posnetek, ki ga je nekdo naredil z 8-milimetrsko kamero.
Praznik žetve in mlačve
Že naslednje leto, 29. avgusta 1971, je na mednarodnem srečanju folklornih skupin nastopilo pet folklornih skupin, od tega dve čezmejni, potekalo pa je pod geslom Pesem in ples družita narode. Nato jih je bilo sedem in potem vsako leto več. Prvi festivali so bili posvečeni praznovanju žetve in mlačve, pove Zrinski, zato so jih tudi organizirali zadnje dni avgusta, ko so kmetje, ki so tudi sodelovali pri sami organizaciji, že pospravili pridelek. V poznejših letih pa se je čas prireditve, ki je postala tudi osrednji dogodek slovenske folklore, premikal v zgodnejši del poletja, predvsem zaradi usklajevanju z drugimi kulturnimi dogodki v Sloveniji, pa tudi zaradi možnosti sodelovanja tujih folklornih skupin v Beltincih, ki so jih pred tem gostili na mednarodnem folklornem festivalu Smotra v Zagrebu.
Obiskovalcem ponujal pogače
»Drugi festival se je odvijal v parku na asfaltnem rokometnem igrišču, vendar na njem nisem sodeloval, ker sem bil v vojski, bil pa sem na prvi prireditvi. Takrat sem obiskovalcem ponujal pogače, drugi pa spet pijačo,« se spominja Milan. Že takrat je bil namreč dejaven v upravnem odboru društva. Pogače so napekle domačinke, vso drugo delo, povezano z organizacijo beltinskega festivala, je bilo vsaj dvajset let povsem prostovoljno.
V času, ko so dogodki potekali več dni, je festival privabil od 15 do 20 tisoč obiskovalcev, ob domačinih in ljudeh iz okoliških krajev jih je veliko prišlo tudi z Goričkega, pove Zrinski, številčni pa so bili tudi izseljenci in zdomci, ki so prav za to priložnost načrtovali svoj obisk doma. To so ugotovili takrat, ko so napovedani dogodek enkrat premaknili za nekaj dni in so jim razočarani zdomci pisali pisma, ker so se morali prej vrniti v tujino.
Obiskati festival je človeku potreba
»Po pet tisoč ljudi je spremljalo prireditev na odru in vedno so pričakovali, da jih nekako povežeš z dogajanjem,« je svoj pristop pri vodenju prireditev predstavil Zrinski. Dogajanje na odru je namreč prepletel z občutki ljudi in trenutnim dogajanjem.
»Ko sem jih kot voditelj opazoval z odra, sem tudi videl, da so to mladi in stari, in bolj ali manj so bili v prvih vrstah vedno isti obrazi. In dokler je potekal program, niso zapustili svojega mesta. Mislim, da je ta festival bil in bo vedno del potreb človeka. V svojem bistvu vedno praznik žetve in mlačve,« je pripovedoval.
Pomembno se mu tudi zdi, da so pri organizaciji prireditve oder kar se da »varovali« pred politiko, na osrednjem prireditvenem prostoru pa tudi nikoli niso postavljali miz in stregli pijače. S tem so prireditvi izkazovali spoštovanje, kot ga na svoj način še vedno izkazujejo tudi obiskovalci. Tudi s tem, da so pripravljeni plačati simbolno vstopnino, čeprav bi se temu lahko izognili, kajti dogajanje poteka na prostem.
Milan Zrinski je v brošuri, ki so jo pripravili ob 40. mednarodnem folklornem festivalu, zapisal: »Pisana dediščina zrelega klasja bi lahko poimenovali vse neizmerno bogastvo dogajanja v Beltincih v festivalskih dneh. Že dolgo vemo, za kakšen festival gre: živopisje minulega duhovnega in materialnega bogastva vsakovrstne kulture prednikov s poudarkom na plesu, pesmi, glasbi in običajih, ki vse to najbolje izražajo.«
Tudi deset let pozneje in v času, ko se spominjamo uvodne prireditve mednarodnega folklornega festivala v Beltincih kakor tudi ustanovitve KUD Beltinci, si želi, da bi obletnici dostojno počastili predvsem s spominjanjem tega, kar je bilo. Vsega se ne da povedati, je prepričan, toda prelomne stvari s prehojene poti bi se dalo strniti.
Opominja tudi, da je festival vedno bil praznik žetve in srečevanja Slovencev iz domovine in tujine, čeprav se je vmes to kdaj tudi pozabljalo, k plesom, glasbi in petju pa je vedno sodilo tudi sejemsko dogajanje domačih obrti, ljudske igre in tematske razstave, ki so bile povezane z aktualnim dogodkom. Pomemben prispevek pa dajejo tudi vse vasi iz občine, ki se predstavljajo s svojo tradicijo.
Beltinskega festivala preprosto ni mogoče ukiniti, meni Zrinski. Pa ni važno, kdo ga plača ali kdo bo nastopal, kajti »narod« pride. O njegovi prihodnosti pa pravi: »Samo dobro mu želim, saj je v njem tudi velik del mojega življenja in ker čutim, da je postal del vseh nas. Ljudje so in bodo prihajali, ker spoštujejo to, kar jim daje,« je sklenil Milan Zrinski.