V eni od decembrskih številk Vestnika smo se v intervjuju z znanim pomurskim ilustratorjem in likovnim pedagogom Antonom Buzetijem dotaknili njegovega nedavno izdanega portfelja B. A. karikature v obliki artalbuma, ki je edinstveno dovršen izdelek podjetja Atelier A iz Murske Sobote oziroma Reneja Antolina, ki stoji za njim.
Osem let v Zürichu
Zgodba Atelierja A sega v leto 1993, k njegovemu predhodniku, Ateljeju za črko in sliko, ki ga je ustanovil Dušan Antolin. »Zametki mojega ukvarjanja z mediji pa segajo že v čas otroštva, mama je name prenesla čut za pisano besedo, stric pa me je menda začaral z dvookim zrcalnim fotoaparatom. Prvo moje urednikovanje je bilo bakovsko taborniško glasilo Zarja, pozneje je sledila Mlada Jelšnica soboškega kluba mladih. Že pred koncem osnovne šole sem spoznal Stojana Kerblerja, danes eno najvidnejših fotografskih osebnosti v slovenskem prostoru, bil je to sprejem za nagrajence tematskega fotonatečaja takratne mladinske revije Pionir. V dijaških letih sem objavljal zgodnje umetniške fotografije v Mladini in Teleksu, sodeloval na natečajih slovenske fotografske zveze in skupinskih razstavah v Piranu, Novem mestu, večkrat v Ljubljani, tudi v Beogradu in seveda tudi na soboški gimnaziji in v klubu mladih. Vrstile so se fotoreportaže v takratnih medijih Stop, Tabor, Otrok in družina in drugih, zanimala pa me je tudi enigmatika in vesel sem bil vsakega honorarja, ki je prispel iz takratnih Pavlihe in Antene. Med počitnicami na prelomu osemdesetih let prejšnjega stoletja sem vskočil tudi v vašo Vestnikovo redakcijo in občasno nadomestil novinarje med dopustom. Nekako je bilo treba zamenjati amaterski fotoaparat in črno popleskano sobico spremeniti v fotolaboratorij, ta je postajal čedalje bolj moja strast. V analogni fotografiji nastane posnetek v fotoaparatu le navidezno. Rolico filma je treba razviti (kemično obdelati) in nato sledi spet v temi ali poltemi proces povečevanja pridobljenega negativa ali diapozitiva na izbran fotomedij in nato razvijanje še te latentne upodobitve. Kot vajenec sem na Pomurskem tisku včasih odnašal domov v podjetju neizvedljive naloge, kot so razvijanje pankromatskih plan filmov ipd. Spomnim se, da je Pokrajinska in študijska knjižnica naročila za tiste čase velikansko povečavo, poldrugi meter velik Trubarjev portret. Povečevalnik sem moral odnesti na dvorišče in pod nebom brez zvezd izpeljati suh in moker del postopka, saj je bila moja temnica velika samo tri kvadratne metre. To so bili izzivi pred skoraj petdesetimi leti, tovrstne ustanove in posamezniki s področja kulturne dediščine in umetniškega sveta so od takrat v večini, danes v nasledstvenem podjetju Atelier A pa še bolj. Delu grafičarja v soboški tiskarni je sledilo osemletno službovanje v Zürichu, bolje rečeno strokovno napredovanje. Po več letih menjavanja različnih zaposlitev sem nazadnje pristal v srednje veliki tiskarni (danes je Schellenberg Druck med večjimi tiskarnami v Evropi), kjer mi je bil v času prvih Applovih računalnikov Macintosh zaupan strateški prehod iz analogne v digitalno barvno reprografijo. Moja naloga je bila tudi prenos znanja na sodelavce. Po osamosvojitvi Slovenije sem se vrnil in v Bakovcih staro temnico razširil v grafični studio. Glas o profesionalni grafični pripravi in naprednih tiskarskih storitvah se je hitro razširil, v najboljših časih nas je bilo devet zaposlenih, po desetih letih pa smo se preselili v večje prostore v Murski Soboti, kjer se nam je po izobraževanju in delu med ljubljanskimi mojstri grafičnega oblikovanja pridružil tudi Rene,« je o svojih in začetkih podjetja povedal Dušan Antolin.
Ob ustanovitvi podjetja Atelje za črko in sliko, v ožjem krogu bolj znanega pod imenom Atelje Antolin, je v začetku sam izvedbeno oblikoval in pripravljal za tisk takratni program Pomurske založbe, od literarnih del do zbirke Monumenta Pannonica in tudi izvirne ali prevedene priročnike za odrasle ter kartonirane slikanice in didaktične zbirke priročnikov za otroke in odrasle. »Izpostaviti moram za tisti čas napredno in obsežno zbirko vodnikov za popotnika in poslovnega človeka po regijah, Slovenija od A do Ž. Kmalu so se za moje delo zanimale druge slovenske založbe, nato še galerije, muzeji, knjižnice, društva, združenja, podjetja itd. Nadgrajeval sem tehnološko opremo in dopolnjeval ekipo zaposlenih. Sledili so čedalje obsežnejši in vsebinsko zahtevni grafično-tiskarski projekti, v katere smo vključevali še zunanje sodelavce od blizu in daleč. Najustvarjalnejši je bil dolgoletni tandem s Francem Mesaričem, priznanim akademskim slikarjem in grafikom, v tistih letih pa boljšim slovenskim oblikovalcem -opremljevalcem knjig s poglobljenim posluhom za vsako vsebino. Tehnoloških izzivov ni zmanjkalo, usvajali smo nove specifične procese umetniškega tiska in izvajali zahtevna opravila za druge tiskarne, kot so industrijska predmetna fotografija, fotolitografija, bobensko skeniranje, fotodigitalizacija, heksakromija, fleksografija, večbarvni sitotiski, spektrometrija in kolorimetrično barvno upravljanje, digigrafija, analogni in ISO-certificirani digitalni preizkusni odtisi itd.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Blagovna znamka na krilih bogate dediščine
Okoli leta 2010 se je začela vidno spreminjati bralska kultura in poseganje po tiskanih izdelkih se je na splošno zmanjševalo, izjema je »lepa« embalaža, za katero velja prav nasprotni trend. Spremembe v dejavnosti je Rene Antolin zaznal že pred prevzemom podjetja. »E-knjiga je cenejša in med mladimi uporabniki bolj priljubljena od tiskane, z odraščanjem mlajših bralcev bo tiskanih izdaj čedalje manj. Dejstvo je, da se tiskarske panoge, kakršna je bila pred desetletji, ne bo nikoli več oživilo. Nekaj dela v slovenskem prostoru je še pri skromnem obsegu poslovnega in komercialnega tiska, nekaj učbenikov, literature, časopisja in reklam, pa embalaže, a vse tiskarne tare težka situacija z drago surovino in energijo za premajhne naklade, ki so slovenska značilnost. Prej Atelje za črko in sliko, zdaj Atelier A nista bila nikoli tipična tiskarna, poznamo pa razmere zelo dobro, saj smo vseskozi opravljali po naročilu založniško-tiskarski 'arhitekturni inženiring' ali pa smo našo pripravo za tisk vseeno sami uporabili, natisnili, oplemenitili, dodelali. Za posebne tiske pa je bilo to samoumevno, v tem pogledu smo bili butična tiskarna. V tem segmentu sem uvidel smer za prenovo poslovnega modela z ohranitvijo opreme in že pridobljenega znanja in dragocenih izkušenj,« pove Rene Antolin.
Že predhodni Atelje za črko in sliko je realiziral dragocene zgodovinske vsebine kot popolne faksimile ali reprinte, od katerih je večina izšla kot bibliofilska izdaja, med njimi so npr. Žiga Herberstein – Ljubim zanamcem/Gratae posteritati, Statut mesta Ptuj 1376, Joseph Franz Kaiser – Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev, Marchburch 1164 – Listina prve omembe Maribora, Turnišče 1770 – Listina cehovskih pravic krojaškega ceha, Milan Vincetič – Kalejdoskop, Zmago Jeraj – Piramidarjenja idr., ali pa na primer umetniške koledarje izjemnih fotografov Rogerja Ballena, Janeza Marenčiča, Stojana Kerblerja in Žige Koritnika, ki so jih natisnili kot rariteto po sto izvodov v težko obvladljivi štiribarvni monokromatski tehniki neprocesno separiranih ofsetnih fotolitografij, in ker so izvirniki le črno-bele fotografije, so ti natisi tonsko obogatene reprodukcije.
Na podlagi te dediščine so po letu 2020, po ustanovitvi Atelierja A, oblikovali blagovno znamko Artbook Print in zato se v zadnjih letih v podjetju skoraj več ne ukvarjajo s konvencionalnim in običajnim komercialnim tiskom. »Naša prioriteta so inovativni izdelki znamke Artbook Print, ki jim je skoraj vsem osnova naš aGiclée™ print, najpreciznejši digitalni pigmentni tisk, kar ga je danes možno izvesti. Ima prav posebne lastnosti, ena od značilnosti pa je, da ni najbolj poceni, ampak tako je s plemenitimi rečmi. Ključni kriterij za naročilo pri nas je vrednota vsebine. To pomeni, da če želi kupec za zelo pomembne fotografije ali druga zanj nadvse vredna sporočila ali dokumente poskrbeti na najbolj strokoven način, da si jih bodo lahko ogledovali zanamci še stoletja, potem smo pravi naslov. Ne delamo produktov hitre potrošniške menjave. Naročil je veliko, so pa v glavnem unikatna ali v malih serijah, ne govorimo več o nakladah. V ponudbi je izdelava individualiziranih artalbumov, fotoknjig in foliev. Izdelamo lahko modularne izdelke, kar pomeni, da se listi npr. v artalbum lahko dodajajo, imamo pa tudi izdelke, npr. knjige, ki so zaključena zgodba, se torej zašijejo in/ali zalepijo s posebnimi arhivskimi lepili. Zelo veliko natisnemo posameznih 'ažikle' fotografij, te so lahko velike od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Fotografi jih običajno naročajo za razstave, s paspartuji ali brez, in za albumsko hrambo. Nekateri te uokvirjajo z gotovimi okvirji iz prodajaln s takšno ponudbo ali ponesejo bližnjemu okvirarju, ki ima večji izbor in možnosti, da naredi še kaj posebnega in po meri. Lahko so tudi vabila, voščilnice, kartice ali kar tako za na steno ali mizo,« našteje.
Naravni materiali in trajna obstojnost
Znamka Artbook Print nagovarja specifično klientelo, predvsem fotografe, umetnike, kreativce, vendar prispejo naročila tudi od povsem običajnih naročnikov, ki preprosto želijo le kakovosten tisk na naravnem in trajno obstojnem papirju ali kak drug izdelek, včasih je to tudi poročna ali družinska fotoknjiga in podobno. Večje stranke pa so razne institucije, kot so muzeji in galerije, fotografi kot samostojni podjetniki in amaterji, likovniki, društva in zveze, različna podjetja, ta so iz prejšnjega podjetja, pa tudi nekaj novih.
Kot je pojasnil Dušan Antolin, ki sinu še pomaga pri delu, gre za edinstvene izdelke po tehnični plati, saj se vse, od začetka do konca produkta, dela po določenih kriterijih. Pri delu uporabljajo posebne umetniške papirje iz naravnih materialov, večinoma iz 100-odstotnega bombaža, pa tudi iz konoplje, bambusa, agave in nekaj malega iz alfa celuloze in drugih izključno naravnih materialov, ki jih naročajo v tujini. Pri njih ni ničesar živalskega izvora ali iz plastike, pri čemer gre za etični vidik. »Pri nas že dalj časa rešujemo planet, v javnosti se govori o tem šele nekaj let. Pri izbiri surovin sledimo najprej ekološki trajnostni pridobitvi, nato šele trajni obstojnosti, zaradi česar pa izdelki ohranjajo svojo prvobitno kakovost več sto let. Pri barvnih natisih je to zelo pomembno, saj uporabljamo arhivska pigmentna črnila, ki zagotavljajo tudi takšno obstojnost. Ne sledimo nekim trendom, ne dajemo raznih bleščic in podobnega izdelkom, ker portfelj nekega umetnika ali na primer nepozaben fotomotiv, ki ga ustvari kdor koli, ne potrebuje dodatkov v tem smislu. Prvi kriterij je torej naravnost materialov, drugi je trajna obstojnost. Marsikdo ne ve, da so naravni materiali lahko trajnejši od cenenih plastičnih, govorimo tudi o tisočletni obstojnosti naših izdelkov. Recimo Gutenbergove knjige iz 15. stoletja so bolje ohranjene kot nekateri tiski izpred nekaj deset let, prav zaradi naravne čistosti papirjev, iz katerih so takrat izdelovali knjige. Veliko novodobnih papirjev vsebuje nepotrebno in škodljivo kemijo, kot so razna optična belila in dodatki za hitrejše in cenejše pridobivanje celuloze. Tudi barve sledijo določenim kriterijem, tj. arhivskim ISO-standardom. Tretji kriterij, ki mu sledimo, pa je reprodukcijska kakovost, ta mora doseči tako rekoč istovetnost z originalom. Da dosežemo tako visok nivo upodobitvene kakovosti, je potrebno specifično znanje in merilni inštrumenti s področja spektrometrije in kolorimetričnega barvnega upravljanja, poleg tega pa stalni procesni nadzor in še širok spekter procesnih barv. Za primerjavo: v konvencionalnem in tudi digitalnem komercialnem tisku se uporabljajo v osnovi samo štiri barve na tiskarskih valjih, ki pri mešanju omogočijo precej omejeno barvno paleto, pa tudi niso arhivske in po nekaj letih ali nekaj desetletjih v najboljšem primeru zbledijo, z našo tehnologijo aGiclée™ pa izvajamo 12-barvni proces trajno obstojnega tiska, barvni spekter je bistveno večji, zato so recimo faksimile sploh lahko kot originali,« pojasnita oče in sin.
Oblikovanje mora biti čutno
In kakšen je sploh postopek izdelave recimo nekega artalbuma? »Prva faza je zajem motivov, torej najprej je treba vse risbe, slike skenirati z visokoločljivostnimi napravami, ki morajo vzdržati barvni razpon, ostrino in tonsko ločljivost. Reprodukcija namreč zadovolji takrat, ko pridemo v dilemo, kaj je original in kaj kopija. Če naročnik pošlje oz. dostavi digitalizirano gradivo (datoteke), skeniranje seveda odpade, so pa večkrat želje, da se to gradivo kaj izboljša, tudi retušira ali včasih celo 'restavrira', pri nas dejansko ni ovir za kakršne koli želje glede obdelave slik in sploh oblikovanja po meri. Nato sledi natis, pa knjigoveško delo in zunanje oplemenitenje platnic. Pri vsem tem gre za številne inovacije, ki so spontano nastajale skozi zgodovino podjetja. Imamo tudi najširši izbor medijev, tj. papirja za natis, metaliziranega toplotnega tiska in naravnih platen za več vrst vezav, ki jih lahko naročniku ponudimo. S tem namenom smo ustvarili tudi edinstven vzorčnik vseh materialov, ki je tudi prodajni produkt. Sodelujemo z več uglednimi inštituti, ki opravljajo fizikalno-kemijske laboratorijske analize in potrjujejo skladnost z mednarodnimi standardi, tj. ISO-standardi, sicer ne bi mogli govoriti o resnično arhivskih produktih in napovedovati trajne obstojnosti. Med kupci so muzeji in galerije, ki so službeno zavezani tem normativom. In glede kakovosti natisa smo davnega leta 2010 že prvič pridobili certifikat münchenskega inštituta Fogra v skladu s standardom ISO za brezhibne simulacije tiskarskih tehnik, kar je predpogoj za odličnost vseh nadaljnjih natisov,« razlaga Rene Antolin.
Vsak izdelek v Atelierju A se dela ročno, vsak je unikat. Glavnino dela opravita sama, po potrebi pa sodelujeta še z zunanjimi sodelavci za občasna ročna dela, kot je npr. vezava, izrez paspartujev, uokvirjanje. »Gre za individualne pristope, tudi oblikovanje mora biti čutno, povezano z vsebino, in to si težko predstavljam predati recimo neki umetni inteligenci,« meni Dušan Antolin. Artbook Print je pred nekaj meseci dobil svojo spletno stran, ki deluje tudi kot trgovina, v kateri si lahko stranke same izberejo in oblikujejo želeni končni izdelek z možnostmi, ki so na voljo in ki različno stanejo. Zaradi vseh omenjenih vrednosti imajo izdelki temu primerno visoko cenovno vrednost, odvisno od velikosti, notranjega obsega, opcij opreme in dodatnih oplemenitenj, cene artalbumov in fotoknjig se tako gibljejo od nekaj dvesto evrov do čez tisoč, zato se z njimi spoštljivo ravna. Nevsakdanje se sliši, da se za listanje priporoča uporaba bombažnih rokavic, a restavratorji na to prisegajo, tako podaljšamo predmetom življenjsko dobo in ohranimo dragoceno dediščino prihodnjim generacijam.
Izdelki Artbook Print so v tujini zelo konkurenčni, tam ni zaslediti veliko primerljivih izvajalcev. Zaradi majhnosti slovenskega trga si podjetje želi čim prej večje prepoznavnosti v Evropi. Spletno stran so že v osnovi ustvarili v angleščini, poleg te je še nemščina, seveda pa je na izbiro tudi slovenski jezik.