Frankova ima več kot dvajset let izkušenj dela v gostinstvu in turizmu. »Moja pot se je začela čisto spontano. V času študija sem bila na nekem dogodku povsem navdušena nad celotnim dogodkom in postrežbo. Pustila sem študij in začela študirati gostinstvo in turizem na višji šoli v Mariboru, nato pa nadaljevala na Turistici v Portorožu, obenem pa sem si že nabirala delovne izkušnje. Želela sem iti in sem šla skozi vse faze, bila sem sobarica, receptorka, delala sem v strežbi, z leti sem nato v različnih podjetjih napredovala do vodstvenih pozicij. Potem sem prišla do točke, ko sem si rekla, da je čas, da grem na svoje,« pripoveduje Mia Frank, ki je več let živela in delala v prestolnici, nato pa se je vrnila v Gornjo Radgono. Priložnost je videla v cateringu, ki takrat tukaj še ni bil tako razširjen in znan, obenem se je ukvarjala s svetovanjem o optimizaciji in sistemizaciji v gostinskih podjetjih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Potem je prišla epidemija, svetovanje je odpadlo in iskala je nove priložnosti. Najela je prostor in začela kuhati dnevna kosila za starejše občane, za tiste, ki so bili v službi ali karanteni. »To, da sem dostavljala kosila, je bila moja marketinška platforma, nič drugega nisem imela kot nekaj letakov, menije sem objavljala na družbenih omrežjih. Na ta način so ljudje spoznali mene in moj pristop k prehrani,« pove. Ko so se epidemiološki ukrepi začeli rahljati, se je posvetila cateringu. Okrog sebe je zbrala ekipo sodelavcev, s katerimi pripravljajo postrežbe po vsej Sloveniji, tako na poslovnih kot zasebnih dogodkih. »Dosledno sledimo naši viziji, pripravljamo hrano iz lokalnih sestavin. Pri nas ni lignjev, ocvrtega krompirja ipd., prednost dajemo kakovosti pred količino,« pojasni sogovornica, ki catering še vedno vidi kot dobro priložnost, a zgodba z Viničarijo je tista, o kateri je vedno sanjala.
Več kot 400-letna zgodovina
Viničarija pri Gruški stoji na imenitni lokaciji sredi goric in ponuja osupljiv razgled. Ko odpade listje z dreves, lahko vidite vse do lendavskega gradu, pa do Murske Sobote, Goričkega, Gornje Radgone, Pohorja … Mimo hiše pa pelje tudi Atilova pot, povezana z legendo o hunskem kralju Atili, ki naj bi v teh hribih zakopal zaklad. Stavba ima bogato in zanimivo zgodovino. Tukaj je nekoč bila viničarija, na kamnitem portalu vinske kleti je letnica 1611, temelji so tako stari več kot 400 let. V preteklosti je tukaj bila neke vrste zadruga. Okoliški vinogradniki so imeli skupno stiskalnico, kamor so po trgatvi prinesli stiskat grozdje, in tudi skupno klet, v kateri je imel vsak svoj sod. Vino so prodajali v Prekmurju, kjer takrat še ni bilo vinogradov. Po drugi svetovni vojni so stavbo nacionalizirali, prišla je v roke tujcev in propadala. »Po denacionalizaciji se je priložnost za nakup ponudila očetu Gregorja Belaka, ki je delal v vinogradniški zadrugi in je zelo dober vinar, stavbi so vrnili življenje in jo čez nekaj let odprli za javnost. Vse do epidemije, kot že rečeno, je bil vinotoč Belak zelo priljubljena točka,« razloži Frankova, ki doda, da so od prvotne 400 let stare stavbe ohranjeni le še tramovi, ob teh pa še obtežilni kamen stiskalnice in stiskalnica, prvi z letnico 1711, druga s 1839.
Viničarija pri Gruški je dobila ime po hruški, ki raste na posestvu. Gre za avtohtono slovensko sorto hruške pastorjevko. Posebna je zato, ker mora sadež dozoreti, ko je utrgan, šele takrat dobi pravi okus. »Poleg tega je Grüška tudi Gregorjev vzdevek,« pojasni sogovornica in doda, da je zanimivost tudi njihov način priprave hrušk. Sušijo in dimijo jih v krušni peči.
Za zdaj obratujejo ob sobotah in nedeljah po naročilu. »Na ta način smo tudi bolj trajnostni, saj če vemo, koliko gostov pride, lahko naročimo toliko živil in sestavin, kot jih potrebujemo. Hrane ne mečemo stran, prisegamo na sveže, lokalno in sezonsko. To je moja filozofija, tako tudi sama živim. V moji družini so ženske, mama, stara mama in tete, od nekdaj kuhale in pekle avtentične jedi, na mizi smo zmeraj imeli sezonsko, doma pridelano hrano,« pove sogovornica. V stalni ponudbi je ocvrto piščančje meso s prilogo, pujskova krača s korenasto in gomoljno zelenjavo in pražen krompir, za sladokusce pa sta na voljo prleška gibanica in jabolčni zavitek. Za skupine pripravijo tudi kosilo. Poleg toplih jedi strežejo tudi »dilce« oziroma hladne narezke z lokalnimi mesninami, siri in zelenjavo, tudi kruh pečejo sami, ob hrani pa ponujajo vina vinogradništva Belak in domače sokove z okoliških kmetij. Čez teden še vedno pripravljajo tudi postrežbe na želeni lokaciji naročnikov, ti pa se vse pogosteje odločajo za catering kar pri njih. »Slovenci se sploh ne zavedamo, kako edinstven je naš prostor, vpeti smo med panonski, alpski in mediteranski svet, naša tradicija in dediščina sta bogati. Žal nas je pogosto sram in raje gledamo k sosedu, a na srečo se miselnost spreminja. Ljudje vse bolj iščejo lokalno hrano in so zanjo pripravljeni plačati več, tudi zaradi zdravja. Alergije, intolerance in druge (želodčne) težave so vse pogostejše zaradi uživanja predelane hrane, to pa je mrtva hrana,« svoj pogled na bogato kulinarično dediščino Slovenije opiše Frankova, ki doda še, da se gostje radi vračajo, saj so zaznali, da delajo dobro, in znajo ceniti delo ter trud vseh, ki stojijo za postreženo hrano.
»Naša reklama gre od ust do ust, veliko koncev tedna v naslednjih mesecih imamo že zapolnjenih. Kakšnega si tudi oddahnemo, da si napolnimo baterije,« nam ob koncu pogovora zaupa Mia Frank in razkrije še nekaj načrtov. Ponudbo nameravajo v prihodnje dopolniti z ogledi vinske kleti, organizirati želijo kulinarične delavnice in gostiti druge dogodke, tudi v sodelovanju z drugimi malimi podjetniki, kmetijami ali društvi. »Želim si, da bi bila ta zgodba odmevna v smislu, da bodo gostje, ko bodo šli od nas, odšli z dobrim občutkom in rekli, da je bilo dobro – 'kak je bilo inda'!«