Iva in Aleksander Kisilak sta se spoznala v Splošni bolnišnici Murska Sobota. "Ona je našla mene," smeje začne sogovornik. Partnerica pa pristavi, da je šla na ultrazvok, ki ji ga je opravil prav njen sedanji mož, pozneje pa tudi sama prišla delovat v regijsko bolnišnico. "Pričakoval sem, da jo zanima radiologija. Ko je prišla, sem pisal izvide, ji razlagal posnetke in ko jo pogledam, vidim, da ona ne gleda v monitor, ampak mene," opisuje Kisilak, ki prihaja iz Serdice, in je predstojnik oddelka za radiologijo.
Z Ivo iz Dankovec, ki opravlja specializacijo družinske medicine, sta pol leta skupaj delala, med drugim tudi v ambulanti družinske medicine na Tišini, se zaljubila in postala par. Oba sta poudarila, da sta hitro ugotovila, da želita drug z drugim preživeti preostanek življenja. Aleksander je bil prepričan, da si njegova punca zasluži nekaj posebnega, zato si je zamislil poseben zaročni prstan. Ker ga pri nas ni našel, ga je naročil iz Združenih držav Amerike. Prstan ima rumen kamen v obliki srca, saj je to njena najljubša barva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ker je na prstan čakal dva ali tri mesece, vmes pa so se pojavile priložnosti za zaroko, se je Ivo odločil malo dražiti. "Ko sva bila na kakšni lepi lokaciji, sem ji namesto pravega prstana dajal različna darila. Naredil sem prstane iz papirja, vrvice, spletel iz rožic...," pravi. Iva nadaljuje, da jo je ob tem vedno nekaj vprašal. "Ali ga bom imela vedno rada, če bi z njim ustvarila družino in podobno. Vedno sem rekla da in taka neprava zaroka se je ponovila sedemnajstkrat," tako sogovornica. Prvih nekaj poskusov je mislila, da jo bo Aleksander res zaročil, ker je vedno pokleknil in ji namenil kakšno pozornost, nikoli pa ni bila jezna zaradi teh nepravih poskusov.
Zares je šlo v osemnajstem poskusu. "Ko sem končno dobil prstan, sem ji rekel, da greva v soboto na izlet. Nisem povedal kam, le naj se bolj športno obleče. Odpeljal sem jo skočit z elastiko, in ko sva skok prestala in se odpravila na most po posnetek, sem pokleknil, iz žepa vzel jojo in na njem je pisalo 'a bi z mano skočila v zakon'. Iva je bila vesela in niti slutila ni, da sem prstan skril v ta jojo. Z njim se je igrala in skoraj bi ga vrgla z mosta," se spominja. Pripoved nadaljuje s tem, da sta se zvečer odpravila v cerkev. Oba sta verna in Aleksander je v binkoštni cerkvi Boga prosil za potrditev, da je Iva res ta prava. Tisti večer je bila krščena v svetem duhu, Aleksander pa ni več zdržal in ji je dal škatlico, v kateri bi se moral nahajati prstan. Ker je tega skril v jojo, je bil v škatlici ključek za odprtje te igrače. "Zraven sem napisal 'prstan dolgo si si želela, in kar si si želela, si že prejela'," pove. Odprla sta jojo in prstan je našel lastnico.
Poroko sta pozneje načrtovala na prostem in v sproščenem vzdušju. Pripravila sta jo na posestvu Vratarič. Še pred tem so jima prijatelji in sorodniki pripravili dekliščino in fantovščino, na katerima so med drugim preverjali, kako dobro se poznata. Poročni obred je vodil pastor Anton Sukič, ki jima je za poročno dekoracijo posodil sod, za pridigo pa sta mu mladoporočenca vrtnico pobarvala na modro. Na slavju so si svatje tudi lahko ogledali vse prstane, ki jih je Iva dobila pred tistim pravim.
Zakonca sta poročni oddih preživela na Maldivih in Šrilanki. Sedaj si urejata bivališče v Murski Soboti, enkrat v prihodnje pa si želita živeti na Goričkem in si ustvariti družino. Ker oba sodelujeta pri protestantskih skavtih Royal Rangers, bi si želela, da tudi v Murski Soboti in okolici v bodoče pripravita kakšne tabore in delavnice.
