Vida vidi: Zdravnik

Nisem človek, ki bi sodila drugim. Ker vem, da smo vsi ljudje. Vsi smo krvavi pod kožo. Vsi. A do nekaterih stvari imam ničelno toleranco. Recimo do nasilja. Kakršnega koli. Nad komur ali čemerkoli. Dejstvo pa je, da je svet krut; do vseh, nihče ni izjema. Nihče. Še posebej krut je do nemočnih. Do tistih, ki so praktično brez glasu.
Do rastlin. Do živali. Na njih izvajamo take in drugačne preizkuse – nam v korist. Obravnavamo jih kot svojo lastnino, kot predmete, ki se jih lahko zavrže. Kot smeti. Ki se jih lahko trpa v farme, kletke, škatle, ne vem, kam vse. Ki se jih lahko uporablja. Kot stvari.
Krut je tudi do otrok. Ti so pogosto ne le brez pravic, ampak – kar je še huje – s formalnimi, uzakonjenimi pravicami, a neslišani, nevideni, nerazumljeni. Nekateri popolnoma spregledani. Drugi orodja – ali orožja – v rokah svojih staršev.
Zelo, zelo pogosto krutost sveta – in kdo je svet, če ne mi, ljudje? – občutijo ženske. Mlade, odrasle. Izobražene ali pa ne. V družbah, kjer so njihove pravice napisane na papir, ali pa ne. Papir vse prenese, a ne? In najpogosteje krutost ljudi okrog sebe, saj mi smo ta, tako imenovani "svet", občutijo ženske, ki so še otroci, torej deklice. Ali tiste, ki že odraščajo; mlade ženske, ki se še ne znajo, ne morejo braniti.

Sicer pa – kdo se pa zna? Bi se vi znali ubraniti napada na vašo spolno nedotakljivost? Jaz se nisem znala. Ne prvič, kot otrok, in ne drugič, kot deklica. Pa ni bilo pri zdravniku. Tam smo še posebej ranljivi, tam smo posebej nepripravljeni, od zdravnikov še posebej ne pričakujemo nekaj takega, kot je spolno nasilje nad nekom. Ker zdravniki pač pomagajo. V večini.
Sama se imam sicer za človeka, ki stoji z obema nogama močno na tleh. In me redko kaj še lahko preseneti. Ker pač vidim stvari. In rečem – okej, tako je. Želiš spremeniti? Potem daj. Če ne gre, sprejmi. Zato se imam za dokaj realno osebo. A me je sprevrženost naše družbe ob zadnjem primeru spolne zlorabe mladoletnega dekleta močno pretresla. Še kar ne morem verjeti, da so stolčki v naši državi tako trdni in neomajni. Ti lahko delaš praktično vse! A – pazite! – to še ni vse! Vse skupaj se razve, in ti lahko še naprej delaš; praktično vse!!! Si lahko mislite?! No, čakajte malo – da se popravim. Pod določenimi pogoji. Če si dovolj visoko. Pomaga pa tudi, če si moški; to namreč ob tem, če želiš delati praktično vse, ne škodi. Moja frapiranost zaradi sprevrženih umov nekaterih je namreč velika tudi zato, ker jo gledam skozi moško-ženska očala.
Poglejte. Za primer zlorabe spolne nedotakljivosti v zdravstvenem domu, kjer je on prvi odgovoren, izve direktor. Kaj naredi? Nič. NIČ. NIČ!! Ker da bo šel gospod doktor itak nekam drugam v službo. Halo? Haloooo?! A je kdo doma? Ta isti zdravnik bo nekje delal? In ti si srečen, ker gre iz »tvojega« zdravstvenega doma? Ker gre drugam? Nimam komentarja.
Potem naprej. Župan. Ta sicer kakega posebnega vpliva na zdravnika nima. V smislu kaznovanja. A – oprostite, ne glede na to, da je bila občina leto in nekaj brez zdravnika – jaz ga raje ne bi imela. Zdravniki so v osnovi ljudje, ki naj bi bili zaupanja vredni. Ta? Nikoli več.

Veste, kaj je pa najbolj žalostno v celi zgodbi? Ne to, da nihče – vključno z gospodom, ki menda poizkuša le preživeti svojo družino – ne bo za to odgovarjal. Ne direktor zdravstvenega doma, ki bi moral leteti, ker ga ni takoj in nemudoma prijavil, ne zdravnik, ki nikoli, ampak res nikoli ne več smel opravljati tega poklica. Najbolj žalostno pa je to, da zelo veliko ljudi krivdo vali na – njo. Na mladostnico. In ob tem komentira, da so menda dekleta pripravljena marsikaj narediti, da dobijo opravičilo pri telovadbi.; to je bil eden bolj neumnih komentarjev, čeprav so vsi, ki so se postavili proti dekletu, pod kritiko. A japadeja. A bejžteno. A res? Kako pa vi to veste, draga gospa? Pa ne, da iz svojih izkušenj? Kaj ste počeli, da ste dobili opravičilo za telovadbo? Dali noge narazen? Dvomim. Ker ni vredno, a ne? Za en papir, da ni treba telovaditi.

Me pa pravzaprav sploh ni presenetilo, da so ženske takole komentirale vso zadevo. Kajti, veste, ženske smo … kako naj to razložim. Strašne seksistke. Večje od moških. Res. Volimo moške. V političnem in drugem smislu. Ne žensk. Le zakaj? Konkurenca? V službi v timu lažje delamo z moškimi, z ženskami redkeje. Konkurenca? Moškim pustimo, da so več vredni v smislu, da lahko manj delajo, kot me; doma recimo. Da so bolje plačani kot me, za primerljivo delo.
In zato, drage moje, si lahko – na mojo veliko žalost – osmi marec nekam vtaknemo. Osmi marec v smislu socialne, politične, ekonomske in ne vem kakšne še enakopravnosti žensk. Enakopravnost? Dajte no, lepo vas prosim! Kje? Kako?? Niti ženske same enakopravnosti ne spoštujemo – ne same med sabo in ne same v relaciji do moških, kako bi jo potem kdo drug.
Kje je zdaj torej enaka pravica za to mladostnico? Enaka pravica zanjo in zanj? Kje je? Če bi bila pravica na tem svetu – in ta svet smo ljudje, kajne, moški ni ženske, mešani, hvala bogu, a s tem živeti ne znamo – bi zdaj glave padale. Moške ali ženske. Glava direktorja, glava zdravnika, ostale glave pa bi se morale skloniti. V znak podpore njej. Ki jo je potrebovala. On ne potrebuje ničesar. Samo to, da mu nekdo vzame pravico, da to še počne. Ker – kdo ve, ali je bilo prvič? In pa, kdo lahko zajamči, da je bilo zadnjič? Ne verjamem. Ne enega in ne drugega.

In si sicer močno želim, da bi vse, za kar se že desetletja bori osmi marec ter zavzema res veliko pametnih, lepih in izobraženih žensk, končno postalo realnost. A ni. Ob vsakem takem primeru se mi pokaže, da je vse skupaj pravzaprav farsa.