Ta hip poteka na od nas najbolj oddaljeni celini, v Avstraliji, in pri njeni sosedi Novi Zelandiji svetovno prvenstvo v ženskem nogometu. O dogodku je v medijih zaznati bolj malo omemb. Kljub temu da med 32 sodelujočimi reprezentancami, ki se potegujejo za naslov najboljše na svetu, žal ni slovenske, menim, da bi si športna prireditev takega formata zaslužila več pozornosti. To kaže tudi na podcenjujoč odnos do ženskega nogometa, ki ima že tako ali tako, in to ne po svoji krivdi, velik razvojni zaostanek za moško različico športa. Malokdo ve, da so možje, ki so obvladovali nogomet, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dobesedno prepovedali ženski nogomet. To se je zgodilo v ključnem trenutku, ko je bil ženski nogomet na Otoku, domovini tega športa, v astronomskem vzponu. Na Boxing day leta 1920 sta ekipi Dick, Kerr Ladies in St Helen's Ladies v Goodison Park privabili več kot 53 tisoč gledalcev. Angleška nogometna zveza, zaskrbljena zaradi priljubljenosti ženskega nogometa, ki je začel dobivati večjo pozornost od moškega, je leto zatem sprejela usodno odločitev in ženskam odrekla uporabo uradnih igrišč. Prepoved je veljala vse do leta 1971.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Cipot že prestal operacijo
Huda poškodba Kaija Cipota na ravnici še vedno močno odmeva. Bila je veliko večji šok kot poraz Mure z Domžalami.
Danes je ženski nogomet znova v vzponu, če gre verjeti glavnim nosilcem razvoja športa – zvezama Uefi in Fifi, pa tudi krovni nogometni organizaciji v državi (NZS). Možje, ki še zmeraj obvladujejo nogomet, so se začeli zavedati potenciala ženskega nogometa. Zaradi dolgoletne prohibicije so k temu tudi moralno zavezani. O pravni in moralni dolžnosti je govoril tudi prvi mož Fife Gianni Infantino, ko je izsiljeval večji izkupiček od prodaje televizijskih pravic letošnjega ženskega nogometnega prvenstva. Moral bi se zazreti vase. Od slabih štirih milijard dolarjev, kolikor bo Fifa v obdobju 2023–2026 namenila razvoju in izobrazbi, bo šlo promociji ženskega nogometa 71 milijonov dolarjev. Gromozanske razlike najdemo tudi pri Uefi. V letošnji sezoni (moške) lige prvakov bo Čeferin razdelil med klube 2,1 milijarde evrov, v ženski različici tekmovanja je ta kolač zgolj 18-milijonski. V deželi na sončni strani Alp je NZS lani ob 19-milijonskem proračunu za sofinanciranje ženskih nogometnih klubov namenila 61 tisočakov. Tudi če zanemarimo številke, lahko ob zadnjih razkritjih naših ženskih reprezentantk ugotovimo, da je v nogometu še veliko mizoginije, ki sega od gostilne do vrha zveze. Ženski nogomet zaradi bioloških danosti ne bo nikoli enak moškemu, kar ni nujno slabo, zato dajmo ženskam žogo, spoštovanje in denar, da bodo lahko odkrile in sprostile ves potencial, ki ga premorejo.