Aviva Koren tragično družinsko zgodbo pripoveduje v spomin in opomin
Zgodbo o usodi družine svoje mame Šarike Heimer pripoveduje že več kot dvajset let
Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta so v Pomurskem muzeju Murska Sobota gostili Avivo Koren, potomko družin Heimer in Fürst iz Murske Sobote, katere sorodniki so doživeli tragično usodo v holokavstu.
Korenova se je rodila in odraščala v Izraelu, danes živi v manjšem mestu Ma'alot-Tarshiha na severu Izraela, sedem kilometrov od meje z Libanonom. Je upokojena učiteljica hebrejščine. Svojo družinsko zgodbo pripoveduje že več kot 20 let, sedaj prvič v Murski Soboti, kjer se je rodila in živela njena mama Šarika Heimer.
Avivin pradedek Ignac Heimer se je poročil s Karolino in imela sta 17 otrok, od teh jih je pet že zelo zgodaj umrlo. Med otroki je bil tudi Oskar, Avivin dedek. Rodil se je v Murski Soboti leta 1894, Avivina babica Yolan pa v Bakovcih leta 1896. Dedek Oskar je bil po poklicu zobozdravnik in stavba, v kateri je bila njegova ordinacija v Murski Soboti, stoji še danes. Družina Heimer je živela v Murski Soboti v Cvetkovi ulici 19. Hiša je bila velika z velikim vrtom, družinski člani so se redno zbirali ob praznikih in koncih tedna. Te stavbe danes ni več. Oskar Heimer je bil eden od voditeljev soboške judovske skupnosti in eden od upraviteljev Nogometnega kluba Mura. Babica Yolan se je dekliško pisala Fürst in je bila sestra Edvarda Fürsta, očeta Erike Fürst, ki se je številni še danes spomnijo kot ene od preživelih prič holokavsta.
Oskar in Yolan Heimer sta imela štiri otroke: Ludvika - Lalija, Šariko ali Šarloto, Leo in Gertrudo - Trudo. Šarika se je rodila 7. marca 1920 v Murski Soboti. Otroci so hodili v šolo, doma so govorili slovensko, prekmursko, nemško in madžarsko, v šoli pa so se učili tudi francosko. Šarika je v šolskem letu 1943/44 dokončala gimnazijo v Murski Soboti. Učili so se tudi igrati na inštrumente, Šarika je igrala klavir in harmoniko, prav tako so morali otroci pomagati pri hišnih opravilih. Dekleta so se morala naučiti pletenja, šivanja in vezenja. Vsaka hči je morala v perilo izvesti svoje ime in tako poskrbeti za svojo doto, torej tisto, kar naj bi odnesla na nov dom, ko bi se poročila. »Moja babica Yolan je hčerkam vedno govorila: 'Čeprav tega znanja sedaj še ne potrebujete, se morate tega naučiti. Vredno se je naučiti vseh gospodinjskih opravil, saj kdo ve, kje boste v prihodnosti.'« Družina je hodila na izlete in počitnice.
Rešil jo je zdravnik
Prišel je prelomni april 1944, ko so se Heimerjevi tako kot drugi prekmurski Judje morali zbrati v soboški sinagogi. Od tam so jih odpeljali v Čakovec, nato pa mimo Velike Kaniže do Birkenaua. Pred deportacijo so utegnili na dvorišču zakopati nekaj nakita. Kot se je spominjala Šarika, so že ob prihodu v Čakovec pregledali, ali ima kdo skrit denar. Če so ga pri kom našli, so to osebo hudo pretepli in ji denar vzeli. Iz Čakovca so potem v zaprtih transportnih vagonih, namenjenih živalim, potovali do Poljske. Potovanje je trajalo tri dni, v tem času niso dobili ne hrane ne vode. Enkrat na dan so smeli opraviti potrebo. Po prihodu v Birkenau je bila opravljena selekcija: najprej so ločili ženske od moških, potem so med moškimi izbrali mlade in močne, da so lahko delali, fizično šibke pa so naložili na tovornjake in jih odpeljali v plinske celice. Močne moške so odpeljali v delovno taborišče. Izbor so potem opravili tudi med ženskami in jim na roko tetovirali številke. Številka na roki in tudi na plašču Šarike Heimer je bila 80860. Ženske so se morale najprej sleči in umiti. Nato so jim obrili glavo in dobile so zaporniška oblačila, ki namenoma niso ustrezala njihovih velikostim. Visoka ženska je recimo dobila kratko obleko, nogavice so bile različnih barv in velikosti, vse to zato, da bi jih zasmehovali in ponižali. V bloku, kjer so bile, se je širila škrlatinka, zato so jih za šest tednov dali v karanteno. Hrane je bilo malo in ni bila okusna. Tudi tam so morale potrebo opravljati hkrati, v širokem jarku, druga poleg druge, zato da bi jih sramotili.
Šarika je bila takrat stara 19 let. Delala je v tovarni pasov za orožje, delo je bilo težko in nacisti so pretepli vsakogar, ki ni opravil dela pravočasno. Do delovnega mesta so morali hoditi več kilometrov v dežju, snegu in mrazu. Ko so prispeli, so bili že utrujeni. Šarika je bila na srečo zelo hitra in je lahko pomagala drugim, ki so bili šibkejši od nje, da so dosegli normo in tako niso bili kaznovani. Njeni dve mlajši sestri pa sta bili kurirki za esesovce, ker sta znali nemško.
Nekega dne je Šarika hudo zbolela, zaradi hudega mraza je dobila ozebline na nogah in odpeljali so jo v bolnišnico v taborišču. »Tam so delali tudi zaporniki, ki so bili zdravniki, in so se odločili, da bodo mami amputirali nogo. Srečo je imela, da je bil tam tudi zdravnik, ki je ponoči prihajal k njej, da jo je na skrivaj zdravil. Ta zdravnik je seveda veliko tvegal, ampak je tako rešil mojo mamo. Njene noge so se pozdravile in vrnila se je na delo,« je pripovedovala Aviva Koren. Šarika je v taborišču Birkenau ostala vse do konca, 27. januarja 1945, ko so ga osvobodili Rusi.
Svojo zgodbo prvič zaupala vnukinji
Od Heimerjevih so holokavst preživeli trije otroci, poleg Šarike še njena sestra Lea in brat Ludvik. Starša Oskar in Yolan sta umrla v Birkenauu, sestra Truda pa v taborišču Bergen Belsen. Šarika in Lali sta se leta 1945 vrnila domov, v Mursko Soboto, Lea je prišla leto kasneje, ker je bila v sanatoriju na Švedskem. Šarika je ob vrnitvi tehtala približno 35 kilogramov. V hiši Heimerjevih pa so ob njuni vrnitvi že živeli drugi, in preden sta uspela dokazati, da je hiša njuna, sta si morala najti drug dom. Šarika je najprej delala kot tajnica v državni šoli v Ženavljah, nato kot tajnica v enem od soboških podjetij, Lali pa je študiral fiziko.
Da je hiša njuna, jima je uspelo dokazati s fotografijami družine in s perilom, prav tistim, v katero so dekleta Heimer izvezla svoja imena. Na dvorišču hiše pa so našli tudi zakopan družinski nakit. Aviva Koren je na predavanju pokazala perilo z izvezenim imenom in prstan, ki je najprej pripadal babici Yolan in ga je zanjo izdelal njen mož, Avivin dedek Oskar, gre za zlat prstan z rubinom. Prstan je kasneje pripadal Šariki, ta pa ga je podarila Avivi. »Skupaj z njegovo zgodbo ga bom predala naprej, svojim trem hčerkam,« je dejala Aviva Koren.
Na eni od predstavljenih fotografij je bil tudi Šarikin črtasti plašč, ki ga je morala nositi v taborišču in ga je od tam prinesla domov, kasneje pa ga je vzela s seboj v Izrael. Leta je visel v omari, dokler ga ni nekaj let pred smrtjo podarila muzeju. »V svojem otroštvu in mladosti nisem vedela za obstoj tega plašča, prvič sem ga videla, ko ga je mama podarila muzeju. Starši mi v otroštvu niso povedali, kaj se jim je zgodilo v holokavstu. Zdi se, da so želeli zaščititi svoje otroke, naslednjo generacijo. Vladala je tišina, tudi ko sem vprašala, nisem dobila odgovorov.«
Izraelski srednješolci danes obiskujejo Poljsko in taborišča smrti in ko se je Avivina najstarejša hči odpravljala na to potovanje, je Šarika prav njej, svoji vnukinji, prvič povedala svojo zgodbo. »Skupaj sta sedeli in gledali zemljevid Auschwitza in Birkenaua, povedala ji je, v katerem bloku je bila, kaj je prestajala in kako je potekalo življenje tam. Tako sem tudi jaz prvič spoznala mamino zgodbo. Hčerka je leta kasneje napisala tudi pesem Zgodba o plašču, v kateri mamin plašč poosebljeno govori in pripoveduje to zgodbo.«
Pomembno je postavljati vprašanja o družinski zgodovini
Še o življenju Avivinih staršev po povratku iz taborišč. Oba sta se izselila v Izrael, bila sta brez družine, brez doma in nista znala hebrejščine. Mama je bila medicinska sestra, oče pa je bil voznik rešilca. Spoznala sta se in se 5. marca 1951 poročila. Kleinova sta imela dva otroka, poleg Avive še starejšega sina Yorama. Kot se spominja Aviva Koren, je mama ostajala v stiku s sorodniki iz Slovenije in jih tudi obiskovala, njeni sošolci iz gimnazije pa so ji pošiljali razglednice z razrednih srečanj. Umrla je pred 28 leti, oče pa pred 18. Zanimivo je, da sta umrla na isti koledarski dan, to je 20. marca. Imela sta deset vnukov, do danes imata tudi 16 pravnukov.
Lali, mamin brat in Avivin stric, je ostal v Sloveniji, poročil se je z Gabiko in imela sta tri otroke, živijo v Ljubljani. Lea, mamina sestra in Avivina teta, se je poročila s Slavkom, imela sta tri otroke. Skupaj z njimi je leta 1966 obiskala Izrael.
»Iz lastnih izkušenj lahko priporočam, da postavljamo vprašanja o družinski zgodovini, si jih zapomnimo in zapišemo, dokler še imamo koga, ki ga lahko vprašamo. Ostaja veliko vprašanj, na katera verjetno ne bomo nikoli dobili odgovorov. Ampak naš rod raste, in to je zmaga dobrega nad zlim, svetlobe nad temo. Pripovedujem družinsko zgodbo, predstavljam predmete, ki so ostali, da bi ohranila spomin – da bi počastila spomin na žrtve in na preživele. Da bi iz generacije v generacijo prenašala dediščino in pričevanje o tem, kar se je zgodilo. V upanju na dobro in optimistično prihodnost, kakršno si je želela moja mama. Vedno se spominjajte in nikoli ne pozabite,« je sklenila Aviva Koren.
Pomagajte oblikovati Vestnik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
