Vanesa Jaušovec

Slabih pet mesecev po požaru v Centru za ravnanje z odpadki Puconci (Cerop) je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo objavilo javni razpis, na podlagi katerega bodo podelili tri koncesije za gradnjo sežigalnic. Enega koncesionarja bodo izbrali za občine osrednjeslovenske, gorenjske, goriške, obalno-kraške, primorsko-notranjske, posavske in zasavske regije, drugega za savinjsko regijo in tretjega za koroško, podravsko in pomursko regijo. Pričakovati je, da bo savinjsko območje pokrivala sežigalnica v Celju, za zahodni del je predvidena sežigalnica v Ljubljani, za vzhodni del pa v Mariboru. Obe občini sta že napovedali namero za kandidiranje za koncesijo, rok za prijavo je 9. februar.

Novice

Naslednji korak do sežiga pomurskih odpadkov, pomembna obljuba po požaru v Puconcih pa ostaja neizpolnjena

Jure Kljajić

V idealnem primeru čez sedem let

Nova obrata bosta morala začeti delovati v sedmih letih po podelitvi koncesije, v vseh treh obratih pa bodo v okviru gospodarske javne službe lahko sežgali po zgornji meji do skupno 220 tisoč ton odpadkov na leto. Od tega 40 tisoč ton v Celju, do 50 tisoč v Mariboru in do 130 tisoč ton v Ljubljani.  Finančni okvir in vir investicije v sežigalnico ostajata neznanka, treba pa je tudi poudariti, da je podpora Evropske unije v obliki evropskih sredstev bolj nagnjena k reciklaži in ne sežigu odpadkov.
Po požaru v Ceropu so pristojni obljubili tudi, da bo ministrstvo za vmesno obdobje, glede na to, da bodo sežigalnice v idealnem primeru postavljene do leta 2033, prek mednarodnega javnega razpisa za celotno območje poiskalo prevzemnika odpadkov za štiriletno obdobje. »S tem bi prišli v bolj predvidljivo okolje, strošek prevzema odpadkov bi bil nižji, en prevzemnik z jamstvom države bi se lahko tudi uspešneje pogajal za izvoz odpadkov,« je takrat dejal minister Bojan Kumer. Sedaj se namreč vsak prevzemnik sam dogovarja in lahko zagotavlja količine za krajše obdobje, kar pomeni, da v poštev pride v glavnem izvoz za sosežig v cementarnah, medtem ko naj bi sposobnost zagotavljanja večjih količin odpirala možnost sklenitve večletnih pogodb s sežigalnicami.

Jure Kljajić

Koliko bo stal izvoz?

Na letni ravni v državi proizvedemo približno 250 tisoč ton tovrstnih odpadkov, a ker razen celjske toplarne, ki lahko sprejme le okoli 15 odstotkov tovrstnih odpadkov na leto, nimamo sežigalnic, so jih regijski centri primorani izvažati v tujino. Tam našim odpadkom vrata vse bolj zapirajo, cene na tono pa skokovito naraščajo. Samo lani so imeli v Ceropu z odvozom tovrstnih odpadkov več kot dva milijona evrov stroškov. O obljubljenem razpisu za precej dolgo vmesno obdobje do gradnje sežigalnic še ni ne duha ne sluha. »Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo pripravlja javno naročilo za izbor izvajalcev za prevzem odpadkov. Trenutno še čakamo na določene dokumente, ki jih morajo posredovati naročniki, med njimi komunalna podjetja in drugi deležniki. Po prejemu teh dokumentov bomo postopek javnega naročila nadaljevali v skladu z veljavnimi predpisi,« so nam odgovorili na resornem ministrstvu.

Rok Šavel

Direktorica Ceropa Simona Biro verjame, da bo do objave javnega naročila prišlo v kratkem, jo pa skrbi, kolikšno ceno bodo ponudili potencialni prevzemniki. V Puconcih stanje trenutno obvladujejo, saj so dobili prevzemnike na Slovaškem in v Avstriji. Toda to je, kot opozarja Birova, rešitev za kratki rok – na dolgi rok jih bo rešilo le centralizirano javno naročilo za prevzem odpadkov. Dodatno slabo voljo povzroča to, da ministrstvo naj ne bi bilo več naklonjeno subvencioniranju cene centrom za ravnanje z odpadki. Te se gibljejo od 138 pa vse do 210 evrov na tono odpadkov, v povprečju v Puconcih po besedah direktorice plačajo 155 evrov na tono. Na dvorišču v Puconcih imajo ta hip še okoli 500 ton gorljivih frakcij, na letni ravni pa jih nanese za približno 20 tisoč ton. Od tega zgolj polovico tvorijo mešani komunalni odpadki, ki bodo namenjeni bodočim sežigalnicam.

Novice

Prvi korak do preprečitve scenarijev iz Puconec je storjen

Sežig, termična obdelava in umeščanje v prostor
Zakon o varstvu okolja govori o gospodarski javni službi sežiganja komunalnih odpadkov in pojma termična izraba sploh ne uporablja. V novi uredbi in razpisni dokumentaciji za koncesijo pa je sežig opredeljen kot termična obdelava z izkoriščanjem toplote in proizvodnjo električne energije po postopku R1. To pomeni, da morajo naprave toploto tudi oddajati – praviloma prek toplovoda – kar lahko izloči lokacije oziroma potencialne koncesionarje brez take infrastrukture. Ker zakon ne določa take zahteve, se odpira vprašanje, ali podzakonski akt in razpis s tem zožujeta krog možnih izvajalcev bolj, kot to omogoča zakonska podlaga. Drugo, še bolj problematično vprašanje, se nanaša na ovire pri umeščanju v prostor bodočih sežigalnic. Ljubljanska je denimo predvidena na vodovarstvenem območju Ljubljanskega barja, kjer so po zakonu o vodah tovrstni objekti prepovedani. Na podobno oviro pa bi lahko naletela lokacija mariborske sežigalnice, kjer se bodo sežigali tudi pomurski odpadki.