Dnevnik dijakov iz Brage: Vzgojiteljice nosijo delovne halje
Dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer na izmenjavi na Portugalskem odkrivamo mestece Braga.
Prakso opravljam v vrtcu, ki se imenuje Associação da Creche de Braga. Začnemo ob 9.30, kjer nas najprej pričaka receptorka vrtca Paulina in nam da kartico s svojim imenom, ki jo nosimo okrog vratu. Nato se odpravimo v svoje igralnice. Z Nejo P. sva v igralnici otrok starih 5-6 let, ki so se že igrali v posameznih kotičkih, kot so kuhinja, dom/družina, namizne igre itd. Med igranjem se z otroki sporazumevam v angleškem jeziku, kar zna biti zahtevno, saj jih angleško govori le malo. Zato sem se poskusila naučiti nekaj osnovnih izrazov v portugalščini, kot so zdravo, kako si, kaj počneš, kaj je to, hvala, prosim, pridi, adijo in še kaj.
Med pogovorom z eno od vzgojiteljic sem izvedela, da je do 17. leta živela v Nemčiji, zato sem se z njo pogovarjala v nemškem jeziku. To mi je zelo olajšalo pogovor z njo, saj večina vzgojiteljic ne govori angleško. Pridružila sem se kotičku kuhinja, kjer so se igrali trije otroci. Dva sta kuhala, eden pa je 'pospravljal' z majhno metlo in sesalcem. Deklica mi je v portugalskem jeziku povedala, da sem v restavraciji in da moram naročiti nekaj. Ko sem 'pojedla' hrano, so me otroci vprašali, koliko sem stara. V angleščini sem povedala, da sem stara 17 let, vendar me otroci niso razumeli, zato sem predlagala, da preštejemo na prste. S prsti sem štela do 17 v angleščini, otroci pa so šteli v portugalščini. Otroke sem vprašala, ali vedo, iz katere države prihajam. Ko sem povedala, da sem iz Slovenije, me je fantek vprašal, kako se reče kuhinji in sesalcu v slovenščini. Počasi in razločno sem mu povedala besedi on pa je ponovil za mano in bil zelo vesel, da se je naučil nekaj novega. Nato sem se pridružila kotičku namiznih iger.
Tam so se otroci igrali igro, ki je nisem poznala, zato sem samo opazovala. Sledilo je kosilo, zato so otroci pospravili igrače. Ob vhodu v jedilnico si je na glavo treba dati mrežasto kapo, da preprečimo lasem, da ne padejo komu v hrano. Po kosilu, ob 12.30 je bil čas za naš odmor. Ko smo se vrnile, so otroci gledali risanko na televiziji, nakar so pojedli piškote in odšli na igrišče, saj je bilo končno sončno vreme.
Zunaj smo z otroki v naročju peli angleške otroške pesmice, dokler ni prišla študentka, ki je izvedla dejavnost o zdravi in nezdravi hrani v igralnici. Po končani dejavnosti so se otroci igrali z namiznimi igrami, nato je sledila popoldanska malica. Me dijakinje pa smo zaključile z delom ob 16. uri.
Posebnosti v vrtcih na Portugalskem so te, da vzgojiteljice nosijo delovne halje. Otroci nosijo uniforme, ki jih kupijo starši in se ob prihodu v vrtec ne preobuvajo, temveč so v svojih čevljih cel dan. Vsaka igralnica ima nekje v prostoru na polici kip Marije. Predšolski otroci nimajo počitka, namesto tega gledajo risanke na televiziji. Vrtec je nasploh prijeten in napolnjen z veliko topline.
