Jure Kljajić

Domovi za starejše se pri stanovalcih z demenco prej ali slej znajdejo v isti dilemi: kako jim zagotoviti zaščito, ne da bi nezakonito omejili njihovo svobodo? V Sloveniji je ljudi z demenco več kot 47.000, vlada pa je v svoji strategiji obvladovanja demence napovedala, da bo to število zaradi staranja prebivalstva do leta 2035 preraslo 80.000.

V pomurski regiji se domovi za starejše že pregovorno spopadajo s prenapolnjenostjo in kadrovskimi stiskami, oskrbovanje dementnih stanovalcev pa terja še več naporov in pozornosti zaposlenih. Pri stanovalcih z demenco so neizogibna tudi tavanja oziroma »pobegi« iz institucij. Strokovne ocene kažejo, da več kot polovica bolnikov z demenco razvije tavajoče vedenje, tudi v nadzorovanem okolju, kot so domovi za starejše.

Jure Zauneker

Odvisno od stopnje bolezni

»Stanovalci z diagnozo demence nimajo omejenega gibanja, večina se glede na začetno stopnjo demence lahko prosto giblje, saj jim ni odvzeta opravilna sposobnost. Ker gre za stopnjo demence, ki ne vpliva na njihovo orientacijo v prostoru, se pri njih ne izvaja nadzor. Za stanovalce s težjo stopnjo demence pa zagotavljamo osebno spremstvo ali pa so nastanjeni v enoti z omejenim gibanjem.

Storitev še ni povsem zaživela

Dolgotrajna oskrba na terenu: Večina izvajalcev ima velike kadrovske težave

Ti stanovalci imajo omejitve gibanja določene s sklepom sodišča ali pa so za to podali sami soglasje po predhodnem mnenju psihiatra, da so sposobni podati tako soglasje,« razloži Tomislav Nemec, direktor Doma starejših občanov (DSO) Ljutomer, kako je z nastanitvijo dementnih bolnikov pri njih.

Vanesa Jaušovec

Vilko Kolbl, vršilec dolžnosti direktorja Doma starejših Rakičan, pa poudarja, da je osnovno načelo obravnave ljudi z demenco v Rakičanu zagotavljanje osebnega spremljanja. »To je model strokovnega dela, ki osebi z demenco ne omejuje svobode gibanja. To v praksi pomeni, da je treba na teh oddelkih stanovalce z demenco dnevno na strokoven način vključevati v vsakodnevne aktivnosti.«

Varovani oddelek v Stročji vasi

Zakonodaja v socialnovarstvenih zavodih, kot so domovi za starejše, in v organizacijah za odrasle z invalidnostmi dopušča tudi varovane oddelke, ki so dovoljeni le kot verificirane enote. V varovanih oddelkih stanovalci zaradi potreb po stalni oskrbi in zaradi varnosti oddelka ne morejo zapustiti po lastni volji.

Eden izmed takšnih varovanih oddelkov je tudi bivalna enota DSO Ljutomer v Stročji vasi. »V Stročji vasi imamo bivalno enoto, kjer je okolica zagrajena, v notranjosti objekta in njegovi neposredni okolici pa se stanovalci lahko prosto gibljejo, prav tako imajo s svojih teras neposreden izhod v bližnjo okolico, kjer so infrastruktura in poti prilagojene dementnim osebam. To so denimo krožne poti, ki vodijo nazaj v enoto. Na običajnih oddelkih se stanovalci, pri katerih je potrebno osebno spremstvo na podlagi zdravstvene ali socialnovarstvene dokumentacije, nahajajo redko,« pojasnjuje Nemec.

Jure Zauneker

V Rakičanu varovanega oddelka nimajo, imajo pa poseben oddelek za stanovalce z demenco. Kolbl pojasnjuje, da na splošnem oddelku spodbujajo samostojnost in pri tem ne uporabljajo fizičnih omejitev. »Varnost zagotavljamo s strokovnim pristopom, ustrezno ureditvijo prostora in stalno prisotnostjo usposobljenega osebja. Zaradi tega v naš zavod sprejemamo osebe z začetnimi stadiji demence, če je prisotna večja dezorientacija, tveganje za odhajanje ali ogrožanje, pa se predlaga nastanitev na varovani oddelek.«

Upokojenci

Pretresljiva izpoved bralke o kalvariji mame v domu za starejše

Tavanja so redka

K sreči oba domova, tako rakičanski, kjer trenutno stanuje nekaj več kot 20 dementnih oskrbovancev, in ljutomerski, kjer na varovanem oddelku biva 24 dementnih oseb, nimata težav s »pobegi« stanovalcev.

Jure Zauneker

Nekontrolirani odhodi stanovalcev se zgodijo razmeroma redko. »V zadnjih petih letih je bil en poskus nekontroliranega odhoda stanovalke, ki so ga sodelavke preprečile, saj so ga pravočasno opazile. Sprejeti so bili tudi ustrezni preventivni ukrepi za zmanjšanje tega tveganja,« pojasnjuje Nemec in dodaja, da je protokol ob morebitnem incidentu jasen. »Če bi prišlo do nekontroliranega odhoda stanovalca, bi takoj razpršeno pregledali bližnjo okolico, obvestili bi svojce in policijo.«

Tudi Kolbl poroča, da so primeri, ko dejansko pride do pobega, zelo redki. »Trenutno beležimo zgolj en primer stanovalca, ki ima težnjo po zapuščanju oddelka. Če oddelek zapusti, se o tem nemudoma obvestijo vsi zaposleni, ki začnejo zbirati obvestila, ga iskati in obveščati sorodnike. V zadnjih letih je omenjeni stanovalec dvakrat zapustil zavod, obakrat so ga zaposleni hitro našli v bližnji okolici, zato obveščanje pristojnih organov ni bilo potrebno,« je opisal.

Jure Kljajić

Svojci so pokazali razumevanje

Ob sicer redkih incidentih se odpira tudi vprašanje nezadovoljstva svojcev, ki jim je varnost najbližjih seveda na prvem mestu. Kolbl je za Vestnik povedal, da so bili ob zadnjem primeru »pobega« svojci dokaj razumevajoči, a so z njimi kljub ugodnemu razpletu situacije opravili razgovor glede premestitve v varovani oddelek. »Kljub tveganju, da bi varovanec ponovno zapustil zavod, svojci niso želeli premestitve,« je povedal in dodal, da so svojci kljub neljubemu dogodku zadovoljni z oskrbo stanovalca.

Obenem je opozoril, da svojce dom vedno obvesti o načinu dela in predvsem o tem, da rakičanski dom gibanja ne omejuje s fizičnimi sredstvi. Svojce seznanijo tudi z možnostjo brezciljnega odhoda iz zavoda, a skušajo že v začetku karseda zmanjšati tveganje za takšne dogodke.

Jure Zauneker

Etično kočljiv sistem GPS

V več državah Evropske unije za preprečevanje opisanih incidentov že uporabljajo GPS-sledenje in različne opozorilne sisteme. Najpogosteje gre za kombinacijo GPS-naprav, alarmov in podobnih rešitev, ki ob odhodu z varnega območja sprožijo opozorilo. Med vodilnimi državami Evropske unije na tem področju je Danska, kjer je uporaba takšnih sistemov zakonsko urejena. Seveda pa pri takšnih metodah ni mogoče spregledati perečih vprašanj zasebnosti in etike. Tudi zato je v Sloveniji do takšnih pristopov za zdaj še kar nekaj zadržanosti.

Sledenje lokaciji kogar koli je hud poseg v zasebnost, obenem pa denimo informacijski pooblaščenec navaja, da sama tehnologija GPS ne prepreči odhodov, ampak je uporabna komaj po neželenem dogodku. Prav tako pooblaščenec posebej poudarja, da zakon o socialnem varstvu domovom ne daje pravne podlage za obdelavo podatkov o trenutni lokaciji stanovalcev zunaj varovanih prostorov.

Nataša Juhnov

»Objekt je pri nas ponoči zaklenjen. Z GPS ali podobnimi načini nadzora nimamo izkušenj, vsekakor pa bi v odločitev glede uporabe takih pripomočkov vključili stanovalca in svojce oz. bi pridobili njihova soglasja,« o takšni možnosti varovanja razmišlja Nemec, medtem ko Kolbl poudarja, da v rakičanskem domu niti nimajo notranjih aktov, ki bi uporabo takšne tehnologije omogočali.

Domovi se tako za zdaj pri oskrbi dementnih stanovalcev zanašajo predvsem na strokovno delo, osebno spremstvo, prilagojen prostor in pravočasno ukrepanje zaposlenih, ne pa na tehnološki nadzor, ki ostaja pravno in etično občutljivo področje. Ker pa bo z rastjo števila oseb z demenco rasel tudi pritisk na institucije, bo vprašanje, kako hkrati varovati človeka in ohraniti njegovo dostojanstvo, postajalo vse bolj pereče. Ne le za domove, temveč za celoten sistem dolgotrajne oskrbe.