Osebni arhiv

Do Kolišča se pride po makadamski poti, ki se odcepi od ceste Veržej–Krapje. Mirno lokacijo sredi narave ima v lasti domačin Jožef Osterc, ki je pred 26 leti, ko se je zemljišče prodajalo, v njem zaznal potencial. Tam je bila nekoč gramoznica, v kateri so kopali gradbeni material, ko so tega izčrpali, pa se je zasebni lastnik odločil za prodajo.

Njegova želja je bila, da območje ne postane odlagališče odpadkov, ampak da bo poskrbljeno za naravo in se bo ohranjala njena pestrost. »Želel sem si tudi, da bi imeli nekakšno hišico na vodi, zato sem zgradil enostaven objekt iz naravnih materialov na kolih in območje poimenoval Kolišče,« nam je Osterc ob obisku razložil začetke in pristavil, da se spomni kolišča Bobri, območja na Dolnji Bistrici, kjer so nekoč potekali številni dogodki in veselice. 

Ines Baler

Po prevzemu območja je poprijel za delo, vložil veliko napora, da ga je uredil tako, kot je sedaj, pred štirimi leti pa ženi Cvetki predlagal, da bi Kolišče odprli za goste in jim ponujali doživetja. »Brez posebnega premisleka je sprejela,« pravi in priznava, da je žena gonilna sila te točke. Na Kolišču tako ob nedeljah sprejemajo goste in jih razvajajo s kulinarično ponudbo. Osterc pravi, da sam pod peko pripravlja rebrca, žena, ki je tudi službeno povezana s kulinariko, pa je mojstrica rib, natančneje postrvi, in prilog.

Preberite še

· Trajnost

Ali telefon lahko odvržemo med mešane odpadke?

Kot pravi, gostom vedno prijazno pojasni, da so v naravi, da to ni restavracija z obilno in raznoliko ponudbo, ampak ponujajo le izbrane jedi, za katere zagotavljajo, da bodo navdušile z okusi. Pri tem se drži svojega vodila, da v naravo spadajo osvežilna pijača, dobra hrana in drevesna senca. »Ljudje so Kolišče dobro sprejeli,« poudari. 

Ines Baler

V okolici, kjer imajo postavljene klopi in mize, je nekaj mogočnih vrb, na eni strani pa raste tudi bambus, tako da senčnikov ne potrebujejo. »Z uspevanjem bambusov sem zelo zadovoljen. V kotu, kjer rastejo, je, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, (le) okoli 28. Zrak je hladnejši, senca je močna in zelo prijetno je tam posedeti.« 

Predjed ali sladica
Za goste pripravljajo še eno posebnost. Kot pravi sogovornik, na Kolišču vsako nedeljo zakurijo ogenj, ob katerem si lahko obiskovalci opečejo kruh oziroma si pripravijo 'pajani krüh'. Osterc je ob tem spomnil, kako so ljudje sploh začeli pripravljati to jed. V Prlekiji so nekoč kruh pekli enkrat na teden ali štirinajst dni po tri, štiri kolače. Shranjevali so ga v lanenih vrečah in ga zakopali v pšenico ali žito, da je ostal svež.

Ko je kruh postal izsušen in ga svežega več niso mogli jesti, so ga dali k ognju, ga opekli in premazali s česnom ter zaseko. »Mi temu pravimo prleška predjed ali sladica. Ljudje so jo pozitivno sprejeli, posebej tisti, ki pridejo iz drugih krajev in to prvič vidijo in ne poznajo.«

Osebni arhiv

Zakoncema pri delu vneto pomaga hčerka Nina s partnerjem Miranom Pavlinjekom, pridna sta tudi vnuka Gal in Lan, po potrebi pridne roke posodijo še zvesti prijatelji. Ker je izletniška točka na prostem, so z aktivnostmi omejeni na sezono. Letos so Kolišče odprli 27. aprila, vsako leto pa so navadno odprti do sredine oktobra. Med gosti prevladujejo Slovenci, veliko je turistov, ki so nastanjeni v bližnjih Termah Banovci, s katerimi po besedah Osterca zelo dobro sodelujejo. Prav tako s še enim turističnim ponudnikom v občini, Babičevim mlinom.

Prihaja veliko gostov iz nemško govorečih držav. Pred nekaj tedni so imeli prav posebnega gosta. Pri njih se je mudil eden od predstavnikov nemškega nogometnega kluba Borussia Dortmund. »Nekaj fantov iz Murske Sobote, ki občasno prihajajo k nam, je bilo v preteklosti tam na tekmi, spoznali so gospoda in se z njim spoprijateljili. Letos je njegova družina prišla na obisk v Pomurje in skupaj so prišli k nam v naravo na obisk. Gospod je bil navdušen in v zahvalo za gostoljubje je zeta in vnuka povabil na tekmo Borussie,« je opisal. 

Že nekajkrat pa so gostili tudi večdnevno srečanje starih džipov oziroma starih vojaških vozil, ki jih vozijo Slovenci, Avstrijci in Italijani, prav tako nekaj porok, tako civilnih kot cerkvenih obredov. 

Osebni arhiv

V sožitju z naravo 
Celotno območje meri okoli dva hektarja, približno polovica tega je vodnih površin. V gramoznici je veliko različnih rib, od malih do večjih, imajo želvo, vodno okolje pa privablja tudi številne ptice, spomladi tam množično gnezdijo denimo race. »Živimo v sožitju z naravo. Jaz vedno pravim, za nas, ljudi, je sredina kolišča, obrobje pa za živali,« je dejal Jožef in dodal, da je območje videti kot nekakšen otok.

Lahko bi rekli, da je naš sogovornik vsesplošno spreten, saj je poleg hišice, ki stoji na kolih, tudi opremo v njej izdelal sam. Restavriral je okoli 250 let staro skrinjo, v kateri shranjujejo marsikaj, sam pa je iz lesa sestavil še posteljo, na kateri občasno z vnuki tudi prespi. Nad posteljo visi njegov likovni izdelek, saj se je v preteklosti ukvarjal tudi s slikanjem. »Rad imam, da je vse preprosto, iz naravnih materialov, kot nekoč. Izkoristim tisto, kar mi okolica ponuja.«

Osebni arhiv

Kar precej dela imajo Osterčevi tudi z urejanjem okolja. Prevladuje košnja trave, za katero Jožef skrbi, da je vitalna, ter da je na lokaciji vedno dovolj drv za kurjavo. »Dela ne zmanjka, ampak tudi načrtov ne. V prihodnje si želim izdelati še tak podest na kolih, na katerega bi postavili mizice, da bi ljudje lahko opazovali ribe in uživali mir,« navede Osterc, ki že petnajsto leto uživa v pokoju. Žena se mu bo pridružila prihodnje leto, poudarja pa, da Kolišče upravljata iz lastnega veselja. 

»Nikakor ne zahtevam, da bi tudi v prihodnje moralo tako biti. Če pa bodo mladi dobili veselje in bodo nekoč želeli ostati v tem delu, pa bomo nadaljevali,« pravi. Ob koncu je poudaril še, da ga veseli, da njihove stranke navadno po obiskih hvalijo postrežbo, kakovost, prijaznost ljudi in čudovit ambient. In ob takih besedah ne potrebujejo oglaševanja, saj se dober glas širi sam. 

Ines Baler

Galerija

Ines Baler