Ines Baler

V muzejski enoti Splošne knjižnice Ljutomer je vse do konca avgusta na ogled razstava Vonj po tobaku. Razstavljenih je več pripomočkov za kajenje, ki jih v zbirki hrani Narodni muzej Slovenije, razstavo je pripravil Darko Knez iz tamkajšnjega oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, ki je napisal tudi istoimensko knjigo. V njej obravnava več kot petsto pripomočkov, ki so se uporabljali vse od 17. stoletja do sodobnosti, posebej pa se je posvetil slovenskemu etničnemu ozemlju in bližnjim državam.

Predmete je ob odprtju razstave predstavil in zbrani gostje so si lahko ogledali pipe, stojala za pipe, cigaretnice, vžigalice, pepelnike, škatle cigaret in druge pripomočke. »Osnovni namen raziskave je predstaviti materialno dediščino, v našem primeru bogato in z evropskimi primerljivo zbirko pribora za kajenje, ki jo hranimo na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije,« je denimo zapisal v knjigi in dodal, da v njej tudi razdela kulturo kajenja, ki je v preteklosti v nekaterih krogih veljalo za omikano navado. 

Ines Baler

Poudarja še, da imajo predmeti, ki so bili del raziskave, še vedno bolj ali manj zaznaven vonj po tobaku. Ni pa pozabil omeniti, da s to razstavo nikakor ne promovira kajenja in nezdravega načina življenja, ampak da kultura kajenja močno zaznamuje družbo, četudi sami ne kadimo.

V knjigi je Knez najprej predstavil zgodovino tobaka, tobak in kajenje na Slovenskem, potem pa se lotil sistematične predstavitve predmetov. Od pribora za kajenje, kamor je uvrstil pipe, mošnjičke za tobak, posode za tobak in cigarete, vžigalice in vžigalnike ter drugo, do kadilskih predmetov znamenitih Slovencev. Tu so denimo tobačnica Valentina Vodnika, tobačnica za njuhanec Franceta Prešerna, etui za cigare Simona Jenka in pribor za kajenje Rudolfa Cvetka. Prav tako bralci izvedo več o naravoslovnih analizah in restavriranju predmetov, povezanih s kajenjem. 

Ines Baler

Dobil jo je tudi Tito

Darko Knez je razložil, da je bil tobak najprej kulturna rastlina, uporabljal se je za zdravilne namene, nato pa se je njegova raba razširila. Povoda sta bila dva. Prvi je bil izdelava cigaret in razvoj tobačne industrije, drugi pa, da so vojaki v času prve svetovne vojne ob drugih dobrinah, pomembnih za življenje, dobivali tudi tobak. »Večinoma so ga kadili, nekateri pa so ga tudi prodajali.« Kajenje je sprva veljalo za navado oziroma razvado premožnejših, pozneje se je razširila uporaba tobačnih izdelkov tudi na podeželju.

Sprva so kadili moški, po pojavu kavarn ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja pa je začelo kaditi vse več žensk. »Obiskovanje kavarn je bilo prestižno dejanje, saj v kavarno niso mogli zahajati vsi. Tam so se pogovarjali o politiki, umetnosti, o vsem.« Nato so se, kot je pripovedoval, začele proizvajati damske cigarete in v zbirki je tudi škatla za cigarete iz konca 19. stoletja, ki je bila namenjena ženskam. Prav tako damska pipa, ki meri le nekaj centimetrov in je v primerjavi z največjima, ki sta veliki 7,5 x 11,5 centimetra, res miniaturna. »Imamo predmete, ki na prvi pogled niso nič posebnega, ampak če jih natančno pogledamo, opazimo, da se za njimi skrivajo zgodbe.« Na eni od porcelanastih pip se denimo skriva miniatura ženskega akta. 

Ines Baler

Pipe so izdelane iz različnih vrst materialov, na ogled so keramične, ki so tudi najstarejše, iz morske pene, lesa in porcelana. Morska pena je kamnina, njena najdišča so pretežno v Turčiji, zanjo pa je značilno, da se da lepo oblikovati. »V zgodovini se o kajenju in o pipah ni veliko pisalo. V primeru Sloveniji le, ko je bilo govora o gorjuških pipah,« je dejal avtor. Pojasnil je, da gre za pipe, ki so jih začeli v vasi Gorjuše na Gorenjskem izdelovati pastirji. Med pašo živali so večinoma iz hruškovega lesa, včasih tudi pušpanovega, izrezovali pipe in jih okraševali.

Značilnost gorjuških pip je, da so okovane s srebrom in okrašene z biserno matico. Vanjo so bile vrezane tudi inicialke izdelovalca. Ta obrt se je po besedah Kneza začela v 17. stoletju in se do danes ohranila, vendar jih izdeluje samo še en izdelovalec. »Na Gorenjsko se je priselil iz vašega konca. Prihaja z območja med Mariborom in Mursko Soboto,« je razkril. Gorjuške pipe so bile znane po vsem svetu, predvsem pri pomorcih, danes pa se pretežno prodajajo le kot spominek. Na razstavi si lahko ogledate tudi gorjuško pipo, ki jo je ob obisku Gorenjske v dar dobil Josip Broz Tito. Darko Knez je še dodal, da obstaja več vrst gorjuških pip, najbolj poznana pa je čedra. 

Vžigalice kot sredstvo za propagando

Dotaknil se je tudi vžigalic, ki so se in se še danes uporabljajo za netenje ognja. Omenil je, da so bile škatle vžigalic pomemben propagandistični material, na katerih je bilo marsikaj, od političnih, gospodarskih do narodnoosvoboditeljskih vsebin. »Ti materiali so dosegli vse sloje prebivalstva, ker so vžigalice uporabljali vsi, in so tako kot danes jumbo plakati,« je navedel primerjavo. 

Ines Baler

Predmete za razstavo Vonj po tobaku je Knez povezal iz štirih različnih zbirk. Pojasnil je, da so precej predmetov v muzeju dobili od navadnih ljudi, sploh po drugi svetovni vojni, ko so se začeli zbirati nearheološki predmeti. Poudaril je, da so prejeli tudi zbirko pip od gospe, ki je nečaku obljubila, da mu zapusti hišo na Bledu, če bo njeno zbirko predal muzeju. In avtor v knjigi tudi opisuje, kako je gospa prišla do pip, nekatere od njih je mož našel na Malem Lošinju, kjer potapljači v mulju še danes najdejo kakšno pipo, ki se skriva na potonjenih ladjah. 

Imamo dovolj vedenja o tobaku?

Knez je odgovarjal tudi na vprašanja obiskovalcev in Srečko Pavličič, nekdanji zaposleni v knjižnici, ga je povprašal, ali se mu zdi, da ima naša družba dovolj vedenja o vlogi tobaka. Meni namreč, da na Slovenskem ni strokovnjaka, ki bi tobak opisal takega, kot je bil. Kot monopolno rastlino, ki se je tihotapila in prinašala denar. Knez je odgovoril, da gradiva ni dovolj in da je treba v tej smeri še ogromno zapisati in raziskati. Med drugim pa je poudaril, da se v zgodovinopisju pojavlja trend, da se iz svetovne prehaja na lokalno zgodovino, kar bo omogočilo odpiranje takih zanimivih tem. Tako bi morda lahko slišali tudi to, kar je iznesel Pavličič, da so Prleki nekoč tobak gojili sredi koruze in ga nato skrivaj sušili. 

Knez je v svoji predstavitvi omenil, da je 64 pip iz zbirke razstavljenih tudi na blejskem gradu, in veseli ga, da se ljudje ob vitrinah pogosto ustavljajo, jih opazujejo in o njih razpravljajo. Nadeja se, da bo tako tudi v Ljutomeru, kjer je med drugim na ogled pepelnik v obliki morske školjke, ki hitro pritegne poglede.