Na Goričkem le še 2000 družinskih kmetij. Kaj nas čaka v prihodnje?
Strokovnjaki vidijo priložnosti v ekološkem kmetijstvu ter razvoju turizma in dopolnilnih dejavnosti.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Goričko z gričevnatim reliefom, razdrobljenimi kmetijskimi zemljišči, razmeroma nizko gostoto prebivalstva ter velikim delom, vključenim v zaščiteno območje narave Krajinski park Goričko, je pred vse večjimi izzivi na področju kmetijstva. O teh so strokovnjaki Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Murska Sobota govorili na nedavni strokovni konferenci, ki so jo pripravili v kulturni dvorani v Šalovcih.
Vodilna kmetijska proizvodnja na Goričkem ostajajo kmetije z mešano živinorejo, sledijo mešana rastlinska in živinorejska proizvodnja, mešana rastlinska proizvodnja, poljedelske kmetije in trajni nasadi. Po podatkih, s katerimi je postregel Aleš Horvat, vodja oddelka za živinorejo pri KGZ Murska Sobota, je na območju Goričkega 2149 družinskih kmetij, so sorazmerno majhne in obsegajo okrog pet hektarjev zemlje.
Največji problemi in izzivi na Goričkem so po mnenju strokovnjaka staranje kmečkega prebivalstva, razdrobljenost zemljišč, nizka ekonomska donosnost, podnebne spremembe in opuščanje kmetovanja, medtem ko so na drugi strani razvojne priložnosti v ekološkem kmetijstvu, lokalni samooskrbi, razvoju turizma, predelavi kmetijskih pridelkov in digitalizaciji kmetijstva. »V prihodnosti bo razvoj kmetijstva na tem območju odvisen predvsem od trajnostnega upravljanja naravnih virov, povezovanja kmetov tudi s Krajinskim parkom Goričko ter od razvoja lokalnih prehranskih verig,« meni Horvat.
Nujna kombinacija rej
Ena od osrednjih problematik, obravnavanih na konferenci, je zmanjševanje črede v živinoreji. Najbolj zastopana panoga v živinorejski proizvodnji ostaja po številu kmetij govedoreja, ki je najpomembnejši člen pri razvoju in ohranjanju podeželja na Goričkem, vendar se je v zadnjih desetih letih število molznic občutno zmanjšalo. Kot je pojasnila Karmen Jerič, specialistka za govedorejo in ekološko kmetovanje pri KGZ Murska Sobota, je število krav in dojilj v zadnjih 25 letih v Pomurju upadlo za 60 odstotkov, medtem ko na ravni države ta delež znaša približno 24 odstotkov, se pa zvišuje mlečnost živali.
Na Goričkem je 267 kmetij z 8603 glavami goveda, od tega je 233 kmetij, na katerih redijo 2588 živali, starih več kot dve leti. Od tega je 1607 krav molznic, še pred desetimi leti jih je bilo približno 3150. Kot je pojasnila Jeričeva, je vzrokov za opuščanje reje krav molznic več. Med drugim je navedla, da ostareli lastniki kmetij niso bili več sposobni opravljati dela s kravami, mladi pa ob zaposlitvi tega niso bili več pripravljeni delati. Prav tako je bilo oblikovanje večjih čred molznic na marsikateri kmetiji nemogoče zaradi premajhne posesti in razdrobljenosti površin, tudi investicije v novogradnje in adaptacije so v zadnjih letih postale zelo drage. Nekatere kmetije, ki so se ukvarjale z govedorejo, so se preusmerile izključno v rastlinsko proizvodnjo.
»Kaj torej storiti za ohranitev govedoreje? Ena od možnosti je ohranitev reje krav za tržno proizvodnjo mleka, pa klasična reja krav dojilj na paši, potem pitanje goveda, kot so biki ali pitovne telice, pitanje klavnih prvesnic in volov, rešitev je lahko tudi v specializaciji, na primer vzreja plemenskih telic za druge rejce, pa reja goveda s pridelavo mleka in mesa ali kombinacija vseh naštetih načinov,« je naštevala Jeričeva.
Poleg tega bi bilo za ohranitev panoge pomembno izdelati individualne načrte kmetovanja, ekonomske izračune za morebitna vlaganja, kot so novogradnje ali adaptacije hlevov, uvajati dopolnilne dejavnosti na govedorejskih kmetijah, kot je predelava mleka ali mesa, povezovanje s turizmom na kmetiji, pa finančne podpore mladim prevzemnikom, pomoč pri promociji in trženju ter spodbujati povezovanje kmetov z isto dejavnostjo.
Po besedah obeh govornikov ohranja govedoreja s pašo in košnjo travnati svet Goričkega in podobo kulturne krajine, kot jo poznamo in si jo želimo tudi v prihodnosti. Prav tako govedoreja proizvaja živinska gnojila, ki so nepogrešljiva pri ohranjanju rodovitnosti tal. Smiselne so tudi preusmeritve v ekološko proizvodnjo, saj ima Goričko naravne danosti in razmere za ekološko kmetovanje, žal pa na Goričkem še ni organiziranega odkupa ekološkega mleka.
Upada bolj kot drugod
Druga od izjemno pomembnih panog na Goričkem je prašičereja, ki pa je v zadnjih letih prav tako v izrazitem upadu, njen obseg se zmanjšuje hitreje kot v Pomurju in v Sloveniji. V tipični kmečki reji je bilo leta 2025 na Goričkem na 233 kmetijah rejenih le še 561 prašičev za samooskrbo, kljub temu je panoga še vedno pomemben element kulturne krajine, kroženja hranil, lokalne samooskrbe ter ohranjanja delovnih mest na podeželju.
Podatki, ki jih je na konferenci nanizal Sašo Sever, specialist za prašičerejo in ekološko kmetovanje pri KGZ Murska Sobota, kažejo, da je bilo leta 2015 na Goričkem 1507 plemenskih svinj in mladic v 322 rejah, do leta 2025 se je število zmanjšalo na 998 živali v 145 rejah. Prav tako je bilo leta 2015 nekaj manj kot 20.900 prašičev pitancev v 2946 rejah, lani jih je bilo le še 8081 v 513 rejah, kar pomeni 61-odstotni padec števila živali in 83-odstotni padec števila rej.
Kot je pojasnil Aleš Horvat, so glavni vzroki za to uvozna konkurenca, ki je posledica nizke samooskrbe, pa neskladje med cenami krme in surovin za proizvodnjo ter odkupnimi cenami mesa, predpisi in ukrepi države, ki odvračajo ali ovirajo rejce, ter nekatere kužne bolezni.
Za prašičerejo, ki je panoga v krčenju, bi bilo zato smiselno razvijati strategijo, ki bo temeljila na kakovosti. To je oblikovati manjšo, profesionalno organizirano, bio varno in ekonomsko stabilno prašičerejo, ki bo usklajena tudi z naravovarstvenimi cilji Krajinskega parka Goričko.
Perutninarstvo kot razvojni potencial
Panoga z razvojnim potencialom na Goričkem pa je perutninarstvo, saj gre za bolj koncentrirano in specializirano panogo. Prednosti organizirane in povezane reje so zanesljiv odkup, strokovna pomoč in kakovostna krma. Leta 2015 je bilo na Goričkem v 452 rejah 9847 matičnih kokoši, leta 2025 pa v 39 rejah 6511 matičnih kokoši. Pitovnih piščancev je bilo pred dobrim desetletjem nekaj manj kot 289 tisoč v 17 rejah, lani pa dobrih 613 tisoč v 22 rejah.
Govorci so se dotaknili tudi ovčereje, ki je bila v širšem slovenskem prostoru v 19. stoletju ena ključnih panog, ovce so namreč zagotavljale volno, mleko in meso, medtem ko je bilo govedo predvsem namenjeno za delo. Danes je reja drobnice na Goričkem manjšega obsega, pogosto jo najdemo na manjših kmetijah, poudarek je na ekstenzivni in okolju prijazni reji, povezani tudi z ohranjanjem kulturne krajine, predvsem za preprečevanje zaraščanja.
Poleg živinorejskih panog imata dolgo tradicijo na Goričkem tudi sadjarstvo in vinogradništvo. Kot je povedal Miran Torič, specialist za obe panogi pri KGZ Murska Sobota, se v zadnjih letih zmanjšuje število tradicionalnih sadovnjakov, kot so nasadi jablan, razvijajo pa se intenzivni nasadi vrst, kot sta oreh in leska. Čedalje bolj se uveljavljata predelava sadja in povezovanje sadjarstva s turizmom, podobno je v vinogradništvu. Trendi oziroma priložnosti kažejo, da je manj več, kar je potencial za tiste, ki vztrajajo. »Manjše količine pomenijo večjo kakovost, trajnost in raznolikost, večja je tudi usmerjenost k potrošniku in njegovim vrednotam, vinogradništvo pa se mora prav tako prilagajati sodobnim družbenim in okoljskim izzivom,« je dejal Torič.
Prednost v lokalno prepoznavni pridelavi
Ob naštetem se zdi, da so potenciali in priložnosti za kmetijstvo na Goričkem slabi, kar je daleč od resnice. Goričko ima namreč ugodne naravne razmere za kmetijstvo, bogato kulturno krajino in tradicijo kmetovanja, ohranjeno bogato biodiverziteto ter prisotnost trajnega travinja in travniških sadovnjakov. Priložnosti so zato v razvoju ekološkega kmetijstva, varovanju biodiverzitete, razvoju turizma na kmetiji, lokalnih prehranskih verigah, razvoju dopolnilnih dejavnosti ter digitalizaciji kmetijstva. »Prednost Goričkega ni industrijsko intenzivna pridelava, temveč kakovostna, sonaravna in lokalno prepoznavna pridelava,« je ob tem povedal Damjan Jerič, direktor KGZ Murska Sobota.
Dodal je, da se bodo morale kmetije zaradi podnebnih sprememb prilagajati, predvsem z vzgajanjem bolj odpornih sort, kolobarjenjem ter dodajanjem več organskih snovi v tla. Prav tako se je smiselno usmerjati v manjše količine in višjo kakovost, saj to pomeni višjo dodano vrednost. »To lahko dosežemo s kratkimi dobavnimi verigami, predelavo na kmetiji ter s povezavo s turizmom in lokalno kulinariko,« je še poudaril Damjan Jerič.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
