L. M.

Nekaj let je od tega, ko kar naprej poslušamo in beremo o domoljubju, a (kot se zdi) iz povsem napačnih razlogov. Najnovejše gibanje se je začelo nekje okoli leta 2015, po prihodu migrantov, in najprej se mi je zdelo razumljivo, da se porodijo dvomi o obstoju kulture in identitete glede na poplavo tujcev, ki so kar naenkrat trkali na vrata Evrope. Dinamika množic pa je sedaj dodala še ščepec soli in neokusna ideološka juha je bila kuhana.

Pred kratkim smo praznovali, ali bolje so praznovali, tako imenovani praznik domoljubja in vere. S tem seveda ni nič narobe, a žal se domoljubje ne kaže na nekih množičnih manifestacijah. Dobro se spomnim let pred slovensko osamosvojitvijo, ko je bilo domoljubje v pravem pomenu besede domoljubje in vera, ne glede na veri nenaklonjen režim, je bila vera, kakršna bi morala biti.

Vera, katera koli že, namreč nikoli od nikogar ne zahteva izključevanja in prezira, razen morda v nekaterih starozaveznih zapisih. Tudi če pogledamo širše, vse vere na tleh nekdanje skupne države, je ni, ki bi izključevala ali obsojala. Vse vere govorijo o brezmejni ljubezni, tudi do tistih, ki mislijo drugače. Veroizpovedi v svojem bistvu govorijo o sprejemanju, odpuščanju in ljubezni. Domoljubja pa ne gre enačiti z nekakšnimi uniformami, ki so v resnici sestavljene kot kolaž vprašljivih sestavin. O oborožitvi in podobnih rečeh pa sploh ne kaže izgubljati besed.

Danijel Cek

Jezik je temelj vsake kulture, s tem tudi naroda in, če je sreča, tudi države. Pri jeziku se zatakne. Tako imenovani varuhi kulture in izročila zelo radi uporabljajo besedišče, ki ni za nikamor. Ena od pogosto zapisanih besed je »gamat«. Pravi domoljub z ljubeznijo do jezika in vsega, kar temu sledi, bi moral vedeti, da je prav »gamad« in da beseda niti slučajno ni slovenska, ampak je tujka. To je le ena od cvetk, o ločilih in pravopisu pa raje ne bi, ker bi za to potreboval veliko časa in prostora. Žaljivke itak niso potrebne, a očitno se jim je težko upreti, sploh novokomponiranim domoljubom.

Pred osamosvojitvijo smo bili enotni, svojo ljubezen do domovine smo izražali brez žaljivk in obsojanja, upoštevali pa smo tudi, da je domoljub lahko tudi nekdo, ki si je to državo izbral. Izbral si je ni naključno, mnogi so bili tukaj več generacij, se naučili jezika in to našo deželo vzljubili, mnogi bolj kot tako imenovani avtohtoni prebivalci. Poznam domoljube, ki so na volišča po plebiscitu prihajali z darili, pa po narodnosti niso bili Slovenci, a so bili v mojih očeh večji kot marsikateri, ki se ima za domoljuba. K nam so prišli in se udomačili izobraženci vseh narodnosti in v večini primerov bolje obvladali jezik kot nekdo, ki nima druge naloge ali dela, kot da nerga.

Bobo

Vsa ta domoljubja na naši stari celini me zelo spominjajo na neko temačno obdobje 20. stoletja. V tistem obdobju se je neki narod uspel prepričati, da je nad vsemi drugimi. Lepo je biti ponosen na svoje, a kot pri vseh rečeh je preveč dobrega lahko tudi škodljivo. Malo podrobneje poglejmo: najglasnejša varuhinja domovine, jezika in tradicije na evropskih tleh ima prijavljeno stalno prebivališče v sosednji državi in je v zvezi z nekom temnopoltim, svojim sledilcem in političnim pripadnikom pa pridiga o beli polti in nacionalni pripadnosti. A nista našteti dejstvi v nasprotju z ideologijo, ki jo s pridom izkorišča za nabiranje političnih točk?

Argentinski novinar in pisatelj Antonio Di Benedetto je v romanu Zama zapisal, da je Zama dejal: »Vprašal sem se, ne zakaj živim, ampak za kaj sem živel. Sklepal sem, da za čakanje, in zanimalo me je, ali čakam še kaj. Zdelo se mi je, da. Da vedno čakamo še več.«

Bobo

Treba je učinkovito postaviti stvari na mesto. Čakanje ni rešitev, za to, kar se dogaja pod plaščem sprejemanja, bo kmalu prepozno. Zgoraj opisani vsaj javno manifestirajo svojo ideologijo, a večji problem so dvoličneži. Teh se je treba bati. Saj vemo, prijatelje je treba imeti blizu, sovražnike še bližje.