Dušan Šarotar

Nihče ne ve, koliko je zares star, kdaj se je prvič dvignil iz morja. Pomoli, valobrani, pristanišča ne poznajo starosti, človeških letnic bivanja, pomislim. Vse, kar je narejeno iz kamna, iz prvobitnega in prastarega materiala, starejšega od vsega tukajšnjega, vse to zgolj traja. Ne biva na človeški način, marveč zgolj je.

Sprva je bil kamen, potem ga je iz zemlje izkopala človekova roka in ga preoblikovala v skladu z notranjo predstavo graditelja. Kamen na kamen in nastal je pomol s štirimi kamnitimi privezi kot čudovit izraz otoške stavbne kulture. Po spominu meri vzdolž od obale do skrajnega roba približno dvajset korakov, v širino ne več kot deset. Ob visoki plimi se gladina dvigne skoraj do zgornje ploščadi, pozimi, ko je oseka posebej izrazita, je od daleč videti kot kamnit zid, ki se je zrušil v morje.

Včasih sem pogosto plaval do tja, z nekaj oprijemi, ki jih najdem še zdaj med skalnimi razpokami pod gladino, tudi z zaprtimi očmi, in naglimi gibi ter sunki telesa se zlahka dvignem, s pomočjo vzgona slane vode, na pomol. Tukaj smo pred desetletji radi ves dan poležavali na velikih razgrnjenih brisačah, brali, kartali, vriskali, skakali v hladno morje ali pa zgolj pokriti s slamniki vztrajali v razgreti, dolgočasni in svetleči tišini, v svojevrstnem brezčasju, ne na kopnem ne na morju.

Dušan Šarotar

Stari pomol je bil tesno zraščen z otokom in hkrati se je odpiral in iztegoval proti širokemu morskemu kanalu. Od tukaj so ribiči odhajali na ribolov in se ponoči vračali na otok. Pomol je služil kot postajališče, počivališče na poti. Stoletja so tukaj prali in sušili mreže in vrše, prekladali in čistili ribe, svetili s plinskimi lučmi v temno noč, da so se barke lahko vrnile z razburkanega morja.

Spominjam se vaškega polihistorja in otoškega posebneža, ki so ga vsi klicali Žuti, zaradi njegove polti in oranžnih las, ki je sem vodil svojo čredo ovac na kopanje. Gnal jih je navezane z dolgo, debelo vrvjo, po ozki poti kamniti zidovi, živali so blejale in poskakovale na vse strani, na zid in ena čez drugo, dokler jih pastir ni privlekel na pomol. Gledale so v slepeče nebo in čez morje z velikimi, bledimi očmi, dolga, štrenasta dlaka, umazana od hleva, poležana in prašnata od rdeče zemlje, jim je visela s hrbtov do tal.

Potem jih je Žuti po vrsti spuščal z naveze in jih na silo potiskal in metal s pomola v morje, dokler se ploščad ni spraznila. V hipu se je morje stemnilo in obarvalo z rjavkasto umazanijo, ki je puhtela iz debelih kožuhov. Ovce so plavale in se vrtele okrog pomola pod budnim nadzorom gospodarja, ki jih je klical in udarjal z vrvjo po morju in kamnu, pustil jih je, da so se v strahu in v užitku suvale, drenjale in tunkale v slani vodi, dokler si niso sprale kožuhov.

Ko sta se hrup in panika v morju polegla, si je Žuti slekel umazano spodnjo majico in mastne hlače, oblačila vrgel v morje ter še sam skočil s pomola, da se je okopal. Čez čas so prilezli na obalo, čreda in pastir, od daleč so bili vsi videti čisti in pomirjeni, z obeljenimi kožuhi in z zaspanimi očmi, kot zasanjani oblaki na modrem nebu.

Dušan Šarotar

Predlani, ko so dokončno tlakovali obalo in zgradili dolgo sprehajališče, so pomol obnovili. Dež, mraz, vročina in valovi so ga načeli, morje je vdrlo v njegovo notranjost in počasi izpiralo ter odnašalo drobno kamenje, s katerim je bil zasut, velike, težke skale, iz katerih je bila nekoč zgrajena konstrukcija po zamisli neznanega graditelja, so pričele uhajati iz nosilnih zidov. Če si legel na pomol, si v njegovem trebuhu slišal dihanje morja.

Zdaj, ko je prastari pomol zalit s težkim betonom in do tja vodi lepo tlakovana pot, v njem ne odmeva več, le redki se tam še kopajo, predvsem pa ni več Žutega in njegove črede. Pa vendar tisto globoko odmevanje iz globin, kot glas iz notranjosti zemlje ali šum iz vesolja, slišim v sebi še zdaj. Morebiti je to odmev v nas, ki večno potuje skozi vse svetove, potoval bo tudi, ko tukaj nikogar več ne bo.