Kolumna: Še sploh znamo živeti analogno?
V nasprotju z danes ni ves svet vedel, kdo je »raztrgal« plesišče, kdo je bil najbolj opit, kdo se je s kom objemal … Sedaj pa opažam, da ljudje ne znajo več uživati.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Se spomnite tistega dne, bilo je lani ali morda že pred dvema letoma, ko so za nekaj ur ugasnila družbena omrežja? Kar naenkrat ni bilo nobenih novih obvestil na telefonu, nobenega drsenja po zaslonu, ker ni bilo česa videti, tudi naše novinarsko delo je nekako obstalo. In veste kaj? Počutila sem se naravnost odlično in predvsem – svobodno, zato sem si prav želela, da bi ta mrk trajal vsaj kakšen teden ali dva.
Na mojo žalost se to ni zgodilo in kaj kmalu smo se vrnili v realnost, ki jo živimo vsako leto malo bolj intenzivno, s še malo več aplikacijami in predvsem z več neumnostmi, ki jih zasledimo na spletu. Splet z družbenimi omrežji na čelu je v zadnjih letih postal prava greznica. Če želiš postati slabe volje, jezen, depresiven in kar je še teh negativnih psiholoških stanj, je dovolj, da nekaj minut na dan bereš komentarje ljudi pod različnimi objavami. Skoraj ni stvari ali človeka na tem planetu, za katerega ne bi vsaj en osebek imel povedati kaj slabega, pa četudi je to način, kako se ta človek smeje, kako se oblači ali s kom je v sorodu.
Včasih razmišljam o tistih ne tako davnih časih, ko si imel v najboljšem primeru uro interneta na dan, saj je bila s tem zasedena telefonska povezava in tega ti starši pač niso dovolili. To so bili časi, ko si iz sobe vlekel optični kabel do sosednje sobe, kjer je bil modem, in ko si potreboval deset minut, da se je računalnik sploh zagnal, potem pa še pet minut, da se je odprl stari dobri messenger, kjer si potem izmenjal kakšno besedo ali dve s tremi, štirimi prijatelji, sošolci ali znanci.
Tudi ko je messenger izrinil facebook, je na telefonu, sploh če si imel še tistega na tipke, trajalo čisto predolgo, da bi šel skozi objave prijateljev, da ne govorimo o tem, kako drago te je stalo, če si vklopil mobilne podatke. Namesto tega smo se pač poklicali ali si napisali SMS, to pa je bilo to od ždenja pred zasloni.
Zanimivo je, da se nas večina ne spomni, kdaj smo se recimo zadnjič vpisali v omenjeni messenger ali kdaj se je zgodil trenutek, ko se je komunikacija po SMS-ih v celoti preselila na facebook in druga družbena omrežja. Sama se ne spomnim niti, kdaj so začeli ljudje množično fotografirati in snemati dogajanje okrog sebe in to deliti z javnostjo. Preprosto zgodilo se je, in to ne tako dolgo nazaj, saj ne pomnim, da bi v mojih študentskih letih toliko časa viseli na telefonih ali snemali kar koli v klubih. Na kraj pameti pa nam ni padlo, da bi fotografijo, če smo že kakšno posneli, objavili. Kar se je zgodilo, je ostalo tam in v spominu tistih, ki so bili udeleženi pri tistem trenutku.
V nasprotju z danes ni ves svet vedel, kdo je »raztrgal« plesišče, kdo je bil najbolj opit, kdo se je s kom objemal … Sedaj pa opažam, da ljudje enostavno ne znajo več uživati v trenutku, ne da bi kaj posneli. Če gredo na ulici mimo nekoga, ki poje in igra kitaro, je treba to posneti. Če na koncertu vidijo nekoga, ki s srcem in dušo pleše in v tem štrli iz množice, ga je treba posneti in povrhu še pokomentirati v smislu, 'glej no tega modela, kako pleše'. Te stvari so mi začele resnično presedati, ker to pomeni, da če se nočeš pojaviti na spletu, v javnosti ne smeš sproščeno početi ničesar, kar bi preveč izstopalo, ker nikoli ne veš, kdaj te bo neki bedak posnel in dal to na splet. Če imaš res veliko nesrečo, postane stvar še viralna in na koncu postaneš meme.
Vrnimo se še malo h komentarjem oziroma komentatorjem. Morda ste tudi sami opazili, da so najbolj glasni, predvsem pa najbolj nesramni komentatorji na facebooku predstavniki starejše generacije (kdo bi si mislil?). Izrazoslovje je včasih na tako nizki ravni, da človek komaj verjame, količino gneva, nestrpnosti in žalitev, kot jo premorejo nekateri, pa je na trenutke kar težko prebaviti. Prav zares ne razumem, kakšen človek moraš biti, da pišeš takšne stvari javno, in to po navadi še o neki osebi, ki je v resnici sploh ne poznaš. Obrača se mi od nekih predpostavk, sklepanj, ki jih naredijo posamezniki na podlagi ene, dveh informacij, ki so ju nekje pobrali, o nekom. In potem se čudimo, zakaj so mladi taki, kot so … Očitno se še premalo zavedamo, da lahko še tako majhna in »neškodljiva« beseda komu uniči življenje ali ga spravi v duševno stisko.
Tak primer je najbolj znana slovenska ravnateljeva hči. Gotovo se spomnite posnetka, ki je pred leti zaokrožil po spletu, na katerem je bil ravnatelj ene od slovenskih šol ujet sredi spolnega odnosa z eno od učiteljic. Ravnatelj, ki je takrat doživel medijski linč, pa tudi vsak osebek v tej ljubi državi je imel kaj povedati čez njega in njegovo dejanje, na koncu ni zdržal pritiska in je naredil samomor.
Nekaj let kasneje je njegova hči v knjigi popisala svoje doživljanje tega dogodka in kalvarijo, skozi katero je šla, ko je njen oče postal osrednja tema slovenskega spleta. In to zaradi dejanja, ki se, bodimo povsem iskreni, zgodi ali dogaja malodane pri vsaki tretji hiši od pamtiveka.
Če se sedaj le za hip ustavite in pomislite: si lahko zamislite, da se to zgodi vam, vaši družini? Da nekdo tako javno piše o vašem očetu, bratu, možu? Bi vam bilo težko? Ja? Morda zato naslednjič, preden stisnete komentar pod nekaj, kar najverjetneje ni niti vredno vašega časa, še enkrat dobro premislite. In razmislite tudi o digitalnem detoksu. Počutili se boste – svobodne.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
