Unsplash.com

Vest o njenem odhodu me je pretresla. Še toliko bolj, ker sva se z možem vrnila z 10-dnevnega vipassana odklopa in sem imela občutek, da se je »svet z vso težo zgrnil name«. Sanja Lončar. Zaklad modrosti. Naravne rešitve za vse probleme tega sveta. Letnik 1965. 27 knjig, nešteto predavanj, nekatera sem pred leti tudi sama obiskala. Uresničena v projektih, ki ljudem spreminjajo življenja. Kar si je tudi vedno želela. Od nekdaj bila zelo skrbna, čeprav od očeta vedno kritizirana. V zadnjem intervjuju tudi zelo hvaležna. »Življenje se začne po 50.,« je smeje dejala. Mogoče tudi sama ni pričakovala, da se bo pri 60. letu v tej obliki končalo, čeprav je delila zavedanje, da prihajamo in odhajamo, in se pošalila, da smo kot v španskih nadaljevankah.

Samostojno pot je začela pri 19 letih s kuhanjem zdrave hrane za zelo bolne, saj je bila tudi sama »ujeta« v občutljivo in bolehno telo, kljub temu da zaradi njene iskrive radovednosti in neizmerne energije in sijaja nismo imeli tega vtisa, saj za njene meje izgorelosti nismo vedeli.

Šimen Zupančič

Vsak mesec nas je v novičkah Za zdravje človeka in narave obveščala, ozaveščala, svarila. Razkrivala resnice, do katerih se je dokopala, opozarjala na pomen samooskrbe, kar je v okviru gibanja Samooskrbni.net tudi realizirala.

Globoko cenil in spoštoval jo je tudi Janez Drnovšek, v času njegovega predsedovanja in bolezni smo bili skupaj na manifestaciji Gibanja za pravičnost in razvoj, ko je bil projekt Za zdravje človeka in narave še na začetku.

Noben sejem o zdravju ni minil brez njenega predavanja, če je bila na stojnici, se je pred njo zbrala množica in lovila drobce nasvetov, ki jih je stresala iz rokava.

Mogoče pa nam je s svojim za mnoge prezgodnjim odhodom podarila še eno modrost. Da ne glede na to, kako zdravo živimo in koliko dobrega naredimo, o našem začetku in koncu ne odločamo sami in da oditi »mlad« ne pomeni poraza, ampak nagrado, nagrado za življenjsko delo. »Dovolj si naredila, zato boš napredovala.« Mi pa zmotno mislimo, da si moramo prizadevati za dolgo in srečno življenje, se navezujemo na minljivo in v strahu trepetamo ob misli na izgubo, ujetniki predstav, podob in čustev.

Saša Vučina

Upam, da ne bom zvenela depresivno, toda več kot meditiram, bolj občutim, kakšno trpljenje kot človeštvo ustvarjamo, zato imam velikokrat občutek, da sem se obdala s ščitom, da mi vse te grozote, ki smo jim priča, ne zagrenijo popolnoma časa, ki mi je dan. Odprta za vrt, drevesa in možev objem. Ter za občutenje vibracij, ki jih zaznavam v okviru svojega telesa. In za mir, ki se rodi iz tega. Za svobodo nenavezanosti. Odprta za tok ljubezni, ki se ponuja z vsakim cvetom, plodom, sadežem, z vsakim vetrom in dežjem. Tudi neurjem in razdejanjem. Ciklus življenja in smrti, toda na ravni zavesti samo večno spreminjanje.

Splet je preplavljen z njenimi citati. Vsak si zasluži pozornost, toda dva sta se me še posebej dotaknila. »Ko bom povedala dovolj, da bodo ljudje začeli razmišljati s svojo glavo, bo stvarstvo poskrbelo, da utihnem!« Njene misli pa so sedaj še glasnejše, prihajajo tudi do tistih, ki so jih prej obšle, in kot je sama poudarjala, je kakovost življenja odvisna od kakovosti vprašanj, ki si jih postavljamo. Neutrudno je iskala odgovore in jih z nami delila. Te reke ne more več nič ustaviti, saj je postala veletok.

Drugo misel pa je Sanja slišala na radiu, domnevala je, da je od patra Karla Gržana, še enega velikega človeka, ki je kot svetilnik sredi temačnih časov, v katerih smo, in jo je v že omenjenem intervjuju podelila: »Vsakemu želim, da tudi če v Boga ne veruje, naj živi tako, da ko ga ljudje srečajo, začutijo, da Bog obstaja!«

KŠTM Sevnica

Ob teh mislih se seveda spomnim Mance Košir in Anite Ogulin. Tudi ob njiju si začutil, da se nekaj večjega in močnejšega pretaka na nas, dejanja vseh treh velikih žensk našega časa pa so vodilo, kako biti še bolj človeški, saj kot je zapisala Sanja, ki je živela v Srbiji pred razpadom Jugoslavije: »Vojna ubija, naj ne ubije človeka v nas!«

Ob tem ko smo pomirjeni s sprejemanjem vseh grozodejstev aktualnih spopadov človeške neumnosti kot posledic »karmičnih dejanj in vnaprej izbranih lekcij«, se kljub vsemu vprašam, koliko resnične človečnosti je v nas še žive.