Konjeniški center Dvorec Rakičan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred časom sem na družbenih omrežjih zasledila objavo ene izmed vplivnic oziroma ustvarjalk vsebin, ki je pred kratkim postala mama. Povsem razumljivo je, da se ob rojstvu otroka svet postavi na glavo in da večino pozornosti prevzame novo življenje. Takrat je najpomembneje, da je štručka zdrava, zadovoljna in obdana z ljubeznijo. To popolnoma razumem. Manj razumljivo pa mi je, ko otroci postanejo del marketinške strategije ali ko se na družbenih omrežjih ustvarja vtis, da je treba prav vsak vidik starševstva javno deliti, komentirati in presojati.

Jure Kljajić

Verjamem, da si vsak starš želi svojemu otroku ponuditi čim več. Vendar lahko takšne objave pri ljudeh, ki jih spremljajo, ustvarijo precej nerealno predstavo o starševstvu. Ko na zaslonu opazujemo domnevno popolno življenje nekoga drugega, se lahko nekateri hitro vprašajo, ali sami naredijo dovolj. Čeprav se pogosto pogovarjamo o tem, da so družbena omrežja le majhen del resničnega življenja, ne smemo pozabiti, da imajo lahko na posameznika precej večji vpliv, kot si mislimo.

Nedavno je ena izmed mamic s svojo objavo sprožila precej živahno razpravo. Zapisala je, da bo svojo hčerko naučila, kdaj ima kateri otrok rojstni dan. Neka druga mamica je namreč svoji hčerki dala enako ime, kot ga ima njena, in tako ji je želela pokazati, da je bila ona prva s tem imenom. Objava je med mamicami sprožila različne odzive. Nekatere so opozorile, da bi po takšni logiki morali drug drugemu očitati kopiranje imen, saj bi bilo sicer težko najti ime, ki ga še nihče nima. Druge so se spomnile svojih šolskih dni, ko je bilo v razredu več otrok z enakim imenom, pa se zaradi tega njihove mame niso prepirale.

Ko že govorimo o ustvarjalkah vsebin, sem zasledila tudi objavo mamice, ki je zapisala, da svojega otroka oprha trikrat na dan. Ob tem sem se vprašala, ali smo pri nekaterih vsakodnevnih opravilih morda izgubili občutek za mero. Podobno sem naletela na zapis, da otrok, ki pride iz vrtca umazan, pravzaprav opravi svojo edino dnevno nalogo – da je otrok. Ta misel se mi je zdela simpatična in resnična. Otroci raziskujejo svet, se igrajo, skačejo po lužah in se umažejo. To je del njihovega odraščanja.

Profimedia

Spomnim se tudi objave mamice, ki je bila z dojenčkom v bolnišnici in je izrazila nezadovoljstvo nad prehrano. Njen enoletni otrok je za enega od obrokov dobil puding. Mamica je ob tem odprla razpravo o tem, ali je primerno, da zdravstvene ustanove otrokom ponudijo sladko živilo, saj ga sama svojemu otroku v prvem letu življenja še ni ponudila.

Tudi sama podpiram premišljen odnos do prehrane in omejevanje sladkorja. Imam šest nečakov in se trudim, ko so na počitnicah, da bi ga zaužili čim manj, pa čeprav so na počitnicah. Kljub temu menim, da en puding sam po sebi še ni razlog za veliko skrb. Seveda obstajajo bolj in manj uravnotežene izbire, toda ob sicer raznoliki prehrani se mi en takšen obrok ne zdi nekaj, zaradi česar bi se morali pretirano vznemirjati. Še posebej v okoliščinah, ko nismo doma in nimamo vedno možnosti, da bi sami odločali o vsakem obroku.

Morda sem preprosto človek, ki ne mara pretiranega pritoževanja. Že od nekdaj sem težko zavrnila hrano, ki jo je nekdo pripravil zame. Zavedala sem se namreč, da sta za pripravo potrebna čas in trud. Tudi če sem se doma že najedla, sem pogosto vseeno vzela nekaj. Danes se zdi, da smo postali veliko bolj pozorni na to, kaj jemo, kaj vsebuje naša hrana in koliko beljakovin ima posamezno živilo. Na trgovskih policah je vse več izdelkov z oznako »proteinsko«, pogosto pa se zdi, da je prav takšna izbira samodejno razumljena kot boljša. Ob tem se večkrat vprašam, ali smo v želji po čim bolj zdravem življenju postali tudi nekoliko preveč obremenjeni s prehrano.

Seveda je prav, da skrbimo za svoje zdravje, se zanimamo za sestavo živil in sprejemamo premišljene odločitve. Prav tako je razumljivo, da imajo starši svoja načela, ko gre za vzgojo, higieno in prehrano otrok. Težava nastane, ko svoje odločitve začnemo predstavljati kot edine pravilne, drugačne pristope pa hitro označimo za napačne.

Shutterstock

Vse to me znova pripelje do družbenih omrežij in njihovega vpliva na vsakdanje življenje. Ustvarjalci vsebin imajo občinstvo, ki jih spremlja, jim zaupa in se z njimi pogosto tudi poistoveti. Njihove objave zato niso vedno zgolj nedolžno deljenje osebnih izkušenj, temveč lahko vplivajo na naše razmišljanje, odločitve in predstave o tem, kakšno bi moralo biti življenje. O njihovih objavah se nato pogovarjamo s prijatelji, sorodniki in sodelavci, jih komentiramo ali o njih razpravljamo na družbenih omrežjih. Tako postanejo del našega vsakdana, tudi če se tega ne zavedamo.

Ne želim obsojati staršev, ki želijo svojim otrokom ponuditi najboljše, niti tistih, ki se odločijo svoje izkušnje deliti z drugimi. Vsaka družina ima svoje vrednote, navade in okoliščine. Vendar bi si želela, da bi ob vsem tem ohranili nekaj več razumevanja, sproščenosti in zdrave kmečke pameti.